Sem

V šumečih, zvenečih potrkavanjih

belih kapelj

se rojevam,

v tisoče delcev dišečih

sem se razpredla.

Sem vsak najmanjši mehurček,

vsak poljub zrnca peska.

In sem v šumenju Belega potoka.

Poniknila sem.

Ni me več.

Sem v vsem.

Sem v nevidnem.

Sem v neslišnem.

Najdi me in srečala se bova.

Potopila se bova drug v drugega

in skupaj bova nič.

Iz Trente

Vrtovi kot v sanjah,

viseče brvi in kamenje,

razmetano brez reda.

Voda šumlja, polzi, kaplja, buči

in se molče lesketa

v jutranjem soncu.

Pesem, ki je večna,

prihaja od slapov,

in tista molčečna,

ki prihaja od vseh teh darov,

pritegne, prevzame,

veselje vname.

Beli potok

Ko si v poletni vročini

Belega potoka kje v bližini,

osvežujoč refren s skale

na skalo skače leden.

Prihrumi vihar v zgodnji jeseni,

razbesni se voda in se razpeni,

ob topli peči kozarec vina

in pesem, ki se rima.

Mlinarica

Majave poti

viseče brvi

hladen piš vetra

doma v Mlinarici

šum reke svetlo zelenomodre

kapljanje vode

s sten temno pastelnih barv

neba je za vzorec

kdo ve če kaj prebiva

v tistih luknjah

kot zvrtanih v stene

kdo ve, če se kaj prebuja

v hladnih jutrih

rojenih iz teme.

Večeri se

Večeri se, nebo rdeče žari.

Gozd zablešči v tisočerih odtenkih.

Kmalu je odblesk jezera nežnejši,

svetloba počasi ugaša,

ptica odpoje zadnjo pesem.

Ko barve zamrejo

in se mesec prikrade izza hriba,

se spokojna misel

prinese od nekod. 

Še ta odide, tišina lebdi,

se prikrade v srce, 

in ostane.

Ob jezeru

Noč za nočjo

se poljubljajo vali.

Na robu mraka prisluhni tišini.

Pojdi, 

da jutranje megle 

ne bodo same,

igram,

ti bodi melodija.

Naj pogledi ljubezni krasijo nebo,

sprehodi se po platnicah mladosti.

Dve muci

Dve muci sta rekli –

tako ne bo šlo,

se bova opekli,

potlej pa bo!

Bi miške lovili,

se jima ne da,

piškote bi pekli,

pa ju ni doma.

Le kaj sta počeli,

da opekli bi se?

Sta kres zakurili,

lepo jima je.

Je veter zapihal,

shladilo se je,

se ogenj je bližal,

zajel je že vse.

Gasilci hitijo,

brž mucki sta ušli,

da jim ubežijo,

sta tekli za tri.

Je ogenj pogašen,

se več ne kadi,

je kruhek že pečen,

iz hiške diši.

Tako sta sklenili

prestrašenki dve –

Še bosta kurili?

Ah, to pa več ne.