NA DRUGI STRANI MAVRICE

Somewhere over the rainbow, way up high
In the land that I heard of once, once in a lullaby.
Somewhere over the rainbow, skies are blue
And the dreams that you dare to dream really do come true.
Someday I'll wish upon a star,
And wake up where the clouds are far behind me.
Where troubles melt like lemon drops
Away above the chimney tops
That's where you'll find me.
Someday I'll wish upon a star
And wake up where the clouds are far behind me.
Where troubles melt like lemon drops
Away above the chimney tops
That's where you'll find me.
Somewhere over the rainbow blue birds fly
Birds fly over the rainbow why then, oh why can't I?
If happy little blue birds fly across the rainbow
Why oh why can't I?

Tu je moj prevod:

NA DRUGI STRANI MAVRICE

Nekje, visoko zgoraj, na drugi strani mavrice,
dežela je, kot bi izšla iz pravljice.
Nekje, na drugi strani mavrice, modra so nebesa,
Kjer sanje resnica so, če le spomniš se nečesa.

Nekoč si bom na zvezdo zaželela
in oblake za seboj pustila,
tja, kjer težave kot bonboni se topijo,
najdeš me, kjer nad vrhovi dimnikov zbledijo.

Nekje, nad mavrico, modre ptice letajo.
Le zakaj se krila tudi meni ne obetajo?

In šla bi tja, kjer težave kot bomboni se topijo,
najdeš me, kjer nad vrhovi dimnikov zbledijo.

Nekje, nad mavrico, modre ptice letajo.
Le zakaj se krila tudi meni ne obetajo?

Ob Belem potoku

Kamni sivi,
beli kamni,
kot da so živi,
šumlja med njimi.

Vrbe sive,
zelene vrbe,
kot da so žive,
vetra piš med njimi.

Oblaki sivi,
beli oblaki,
kot da so živi,
modrina med njimi.

Gore sive,
bele gore,
kot da so žive,
le oblaki nad njimi.

Smreke sive,
črne smreke,
pa saj so žive,
le mrak je z njimi.

Sanje

Zaprem oči,
zaspim
in se potopim

v globine
vrtinčastih
sanj.

Vse se ponavlja
in vse se
prenavlja,

pripeto
na krila
vrtinčastih sanj.

Preročišče
občudujem,
zajamem in

se umijem,
biseri se
potakajo

po sledeh
vrtinčastih
sanj.

Nikoli ne smeš izprazniti niča,
so dejali.
Predvidevati, da je ostanek nekaj,
kar da jamstvo za zagon novega,
je utopija.
Ne moreš predvideti stvari,
ki so se dogajale.
To zato, ker gotovo vsak ve,
pa čeprav na svoj način,
kako so se dogodile.

Ta del, ki je poslednji,
je predujem za bogastvo,
ki čaka, da se razcveti,
za obilje, ki je predvideno,
a vendar večkrat ni poročeno
z osebami, ki so ljubeče in tiho
pristanejo na to, da niso soudeležene.

Nobeden kamenček v tem niču
(saj kamenčka pravzaprav ni)
se ne veseli samote.
Zato hoče ven in se pridružiti ostalim,
ki pripadajo vesolju.
Ostalemu svetu, ki ni nič,
ampak je vse.

Kateremu pripadamo?

V svetu vsega je vse,
v svetu niča pa nič,
oziroma nek preostanek,
ki ne ve, ali bi ostal tam,
ali bi se pridružil svetu vsega.
Ampak, v niču je le on sam tisti,
ki nekaj je. In je edini.
Tam, kjer je vse,
bi bil samo še en kamenček v mozaiku.
In čemu bi in komu bi pripadal?
Tu, v niču, pripada niču in sebi.
Ima le enega gospodarja.
V svetu vsega je njegov obstoj vprašljiv.
Lahko izgine,
se izgubi v množici vsega,
kar vsebuje svet vsega.
Nič je tudi neskončno velik ali
neskončno majhen, kakor se pač vzame.
Tisti preostanek se lahko izrazi tukaj in tam.
V niču se mu nihče ne čudi,
ga ne posluša, je sam sebi namen.
Obratno pa, v svetu vsega lahko postane
nekdo z velikim imenom in zaupanjem.
Lahko mu vrnejo naslove njegovih dejanj,
obogatene s svojimi videnji in razmišljanji.
V niču je prepuščen sam sebi.

Hočeš, nočeš, zaplet se je pravkar začel.
Ker je dilema – ostati ali preiti drugam,
je potrebno veliko zaupanja
vase in v svet, kjer obstajaš.
Pravzaprav je teh svetov kar nekaj.
Prepričaš se, ko te odvedejo od kod.
Naenkrat se zaveš, da si drugje,
čeprav so zunanje okoliščine
lahko popolnoma iste.

Lahko pa se prebudiš v karkoli.
Kar izbereš.
V veselje, žalost, celo grozo ali obup,
lahko pa v plamenečo piščal svoje mladosti
in žareče oblake svoje notranjosti.
Ki ji praviš duša.
Moja duša. Sem to jaz?
Se sprašuješ in dvomiš o tem.
Ker dobro veš, kaj si in kaj nisi.

Iskrene odgovore dobiš po pogovoru
z delom sebe, ki spi globoko v tebi.
Tam so vsi odgovori.
Pomembno je da se prebudiš
in se zaveš samega sebe.

Na krilih neba,
na poteh srca,
potihoma in vidno
le prostranstvom neba
in očem srca,
nastaja neskončno lahka,
kot dih nežna misel
o lepoti tega sveta,
o hrepenenju, svobodi
ki ob spominu vztrepeta.