PIHAVEC

Nižje in nižje prihajajo megle,
z vsakim trenutkom je gora drugačna,
odpirajo, zdaj zastirajo se pogledi,
zdaj prijazna se zdi,drugič je mračna.

Pihavec, ob tebi zdim se neznatna,
ko gledam ti v strmo obličje,
mika me gor, prav v vrh tvojih sten,
tam človek počuti se lahek, vznesen.

ODIDI

Ne objokuj, me,
ptica,
ne prosi mojega neba,
ne kljuj mi mojega srca.

Odidi proč,
ptica,
ne krajšaj mojih mi noči,
ne hodi mojih ti poti.

Ne vračaj se,
ptica,
ne poj več, saj pesem me boli,
ne glej me, niso zate te oči.

Pomlad je zazelenila travnike po gričkih in dolinah. Mlada trava se lesketa v soncu, veter jo pozibava in mrši njene bilke kot bi bili lasje deklic. Toplota dehti z zoranih njiv. Sonce je prebudilo redke metulje, ki bodo oznanili ostalim zaspancem, da je prišel njihov čas. Po pobočjih hribčkov, v vinogradih, obrezujejo vinsko trto. Pričenja se rojevati nov vinski letnik. Prejšnji se še žlahtni v sodih in čaka na ugoden trenutek, da se izlije v steklenice, zapečati in se pozneje zaiskri v vsej svoji polnosti v kozarcu. Da nazdravi pomladi in jo slavi. Z najboljšim, kar narava premore. Zapreš oči, vonji in zvoki pomladi prebudijo čute, požirek žlahtnega prida vsemu še bolj vznesen občutek. Sreča se dotika duše in vse je tako, kot je prav.

REZ

Svet se razpre
in pogled se odpre
tam na gričih,
kjer se trta solzi
v pomladni dan.

Škarje zarezujejo
in režejo v dušo
očiščeno vsega slabega.

Brsti čakajo na
še en pomladni dan.

Pesem.
In srečen nasmeh
ob koncu dneva.

PRIJATELJSTVO

Zdi se preprosto,
kot vse stvari.
Potrkaš nekje,
jutro se naredi.

In je hvaležnost brezmejna,
vsrkaš jo vase;
ni ljubezen vsakdanja,
ne prikleneš jo nase.

JUTRO

Jutro –
nejasni obrisi
prebudijo čute,
plesalke noči
zaprejo svoje oči,
tihota prekriva nebo
in vetrc jasni občutenja.
Prikrita senca
izza dreves
še vedno vzbuja tesnobo.
Zbudi se
pričakujoč
in odpri oči,
poglej,
prisluhni tišini
in občuti vonj
odhajajoče noči.
Dan se rojeva.

VRTNICE UPANJA

Naj nadišavim
tvoje vrtnice upanja.

Nimajo vonjav
in daleč za njimi
je komaj prebujeno sonce.

Ni vsak dan takšen dan,
da vrtnice vzcvetijo.

Zato, naj jih nadišavim.

Da boš vedel, da si tukaj,
v tem smehljajočem dnevu
med predenastimi oblaki
skupaj s pticami – svoboden.

Zapodnem

Tišina poje
s tisočerimi barvami.
Razpira se nebo
v ozki dolini.

Krik ptice,
šum reke,
odmev stopinj,
toplota sonca in srca,
in brez besed
si povemo prav vse.

Tišina poje
s krili oddaljenega orla,
s šumenjem vetra
v vrhovih smrek.

Ropot kamna,
prasket počene vejice,
vsak dih
in vsak izdih
so njeni sopotniki.

Tišina poje
s tisočerimi kapljicami.
V slapovih in tolmunih
se pretakajo,
okoli mahov sukajo,
prod vrtinčijo.

Tišina šepeta,
da upočasniš svoj korak,
obstaneš, prisluhneš,
se ozreš naokoli
in se srečaš z njo.