Svetlana in Solkan
Bil je ptič, velik, bel,
tam je na Travniku sedel.
Ime bilo mu je Solkan,
bil močan je kot vulkan.
Mehko perje ga kot žamet boža,
vse se čudi mu, kar ga obkroža.
Soncu se smejal je dan na dan,
a skrivnosten bil njegov je plan.
Ko ga Svetlana je zagledala,
bilo takrat je, ko je tam pohajala,
na travniku zelenem je sedel,
bil je res velik, lep in bel.
Ko se deklica ga je oklenila,
že so tudi njej pognala krila.
Zaplahutala sta oba v zrak,
na Travniku je vsem zastal korak.
Letela sta čez dežele tuje,
ko v večeru sonce rdeče žarke vsuje,
sredi zarje grad stoji na strmi gori,
lep, okrogel, le oblački naokoli.
Ko deklica in ptič Solkan
preletela grad sta, se je naredil dan,
dežela lepa se pred očmi razkrije,
vendar nenavadna, sonce tu ne sije.
Ustavita se pred pečino,
prekrito čez in čez s srebrnino,
pred pečino črni mož stoji
in Solkanu resno spregovori:
Ko deklica se spomni tvojega imena,
daš na svoja jo ramena,
takrat se skala bo odprla,
drugačen svet tam bosta uzrla.
Komaj mož to spregovori, izgine,
odpre se stena, vse, kar je, pa mine,
saj deklica pogleda ptiča belega kot dan,
preblisne misel jo, da je on Solkan.
Morje naokoli njiju valovi
in deklico prešinejo skrbi,
a tukaj zraven je Solkan,
lep je kakor beli dan.
Spustita se pod valove modre,
piš mrši njene zlate kodre.
V globini, kjer vrata so v dno vklesana,
dotakne se z roko jih Svetlana.
Znajdeta s Solkanom se na plaži,
okoli njiju vojščaki, kot da so na straži.
Plaža je peščena, s soncem obsijana,
na trati paseta se pelikana.
Deklica Svetlana sebe zdaj pogleda,
saj ne verjame, vsa v brokat je zlat odeta,
prav takšen je Solkan,
ki princ je, lep kot beli dan.
Solkan jo prime za roko
in jo popelje ob vodo,
tam je hiša sredi plaže,
iz snovi je, ki se ne umaže.
Vse je prozorno, mehko ali iz kristala,
in na sredi je velika palma stala.
V tej stavbi, ki je piramida,
zavesta se, da to je Atlantida.
Tako sta dolgo jo iskala,
da od sreče sta poljub si dala…
Ko pa odprla sta oči,
Travnik v soncu se blešči.
