petek, 4. december 2009


Nosila je moje ime
Prepričevala sem jo
Da je ni
In ni je bilo
Zame
Šepet mi jo je vrnil
Spev mi jo je vrnil
Dotik mi jo je vrnil
Nasmeh mi jo je vrnil
Sedaj si tukaj
Ti
Ki nosiš moje ime.

sreda, 2. december 2009


Srečanje z njo
Preteklost spolzi
Je tukaj
Sreča
Je tukaj
Mil njen obraz
Je tukaj
Šepeta mi
Čutim jo
Resnična je.

nedelja, 29. november 2009


Naj se vrne
tisti čas zlatih semen,
ki so padala
iz rdečih oblakov, nekoč…
iz rdečih oblakov,
ko je bilo srce
polno pomladi.
Ne vrne se,
čas se ne vrača.
Rdeči oblaki so,
a niso isti.
Tudi jaz nisem ista.
Strmim v oblake,
čakam zlatih semen,
ki mi bodo pobožala obraz.
Vsuje se rahel dež,
mavrica se zablesti,
a čas ni isti.
Tebe ni.

četrtek, 19. november 2009


Naročam bele breze
za poobedek in
za glavno jed
rumene šopke rož.
Nočem, res ne,
tistih belih noči,
ko te ni.
Pridem nazaj,
pridi še ti.
Ni več rumenih rož.
Rdeče prinesi.
Tukaj so, ob nama
in njihov vonj je omamen.
Prehaja v vse pore kože,
da tudi ta zadiši.

Rumeno je sonce.

sreda, 14. oktober 2009


Nocoj bom vitka jelka
ki se nagiba v breg.
Nocoj bom samonikla cvetka,
ki se poseje na rob.
Nocoj bom vse, kar sem.
Moj bo ves svet.
Nocoj poletim,
da se znova zasadim.
Bom sonce, bom dež,
dotik metuljevih kril,
vonj belega volka.
Ničesar več ne želim.
Se potopim, se predam,
da se zavem, da sem.

nedelja, 27. september 2009




Lepota je.
Ta trenutek.

Ko odstrem kopreno,
ki me loči,
jo začutim.
Njen vonj me začara,
njen zvok me ponese
daleč med zvezde
in vem, da sem, jaz, ki sem.

Sem kraljica,
majhna deklica,
ki sprašuje zakaj.
Sem sama sebi resnica,
ki ve, kje in kdaj.
Sem golobica,
ki ima čaroben glas.
Sem krokar,
ki se ne meni za čas.

Sem vse, kar želim.
In še več.
Ko se prepustim.

torek, 23. junij 2009


Razpete, vsaka
v svojo neskončnost,
nežne nitke preslice
bleščijo v jutranjem soncu.

Kapljice rose se iskrijo,
v vsaki je ves svet.
Gozd diha
s svežino porajajočega jutra.

Temačna smreka
v nejasnih obrisih
razblinjajoče megle
varuje svoje skrivnosti
tam na robu gozda.

S stare vrbe sprhuta čaplja.
Še zmedena od noči
razširja svoja krila
proti sončni bleščavi,

Iz vsega diha popolnost,
iz vsake biti enkratnost,
v vsem svetloba sonca.

Začuti
me
in
zapomni
si
me
čas
postaja
vedno
krajši
nekoč
bom
iztegnila
roko
in
ne
bo
ga
več.

Nič ni večnega,
a včasih kak trenutek
se večnosti dotakne,
včasih se duša
vsakdanjosti izmakne,
včasih kak trenutek
času se zatakne.
In ničesar ni več –
ne spominov,
preteklosti,
le ta trenutek
sedanjosti.

torek, 7. april 2009



Trenta

In duša zapoje
pesem bogov,
izvablja jo struna
skrivnostnih svetov.
Kliče jo veter
z visokih vrhov
ter šum potoka,
neštetih slapov.
In ko mrak se prikrade
s strmih bregov,
prisluhneš spet pesmi
neštetih glasov,
se v srcu zavedaš
bogatih darov.


Pomlad

Pisano cvetje
prinaša za nas,
cvetoče imetje,
raztreseno v čas.

Dišeče medove
občutim v sebi,
odstiram cvetove,
predajam se tebi.

Spomin na prihodnost
se v meni prebuja,
prelepa je glasba,
ki se ponuja.

Življenje je sreča,
ujamem jo v sebi,
kot zvezda blesteča,
domuje pri meni.

torek, 31. marec 2009




PIHAVEC

Nižje in nižje prihajajo megle,
z vsakim trenutkom je gora drugačna,
odpirajo, zdaj zastirajo se pogledi,
zdaj prijazna se zdi,drugič je mračna.

Pihavec, ob tebi zdim se neznatna,
ko gledam ti v strmo obličje,
mika me gor, prav v vrh tvojih sten,
tam človek počuti se lahek, vznesen.

četrtek, 26. marec 2009



ODIDI

Ne objokuj, me,
ptica,
ne prosi mojega neba,
ne kljuj mi mojega srca.

Odidi proč,
ptica,
ne krajšaj mojih mi noči,
ne hodi mojih ti poti.

Ne vračaj se,
ptica,
ne poj več, saj pesem me boli,
ne glej me, niso zate te oči.

petek, 20. marec 2009



Pomlad je zazelenila travnike po gričkih in dolinah. Mlada trava se lesketa v soncu, veter jo pozibava in mrši njene bilke kot bi bili lasje deklic. Toplota dehti z zoranih njiv. Sonce je prebudilo redke metulje, ki bodo oznanili ostalim zaspancem, da je prišel njihov čas. Po pobočjih hribčkov, v vinogradih, obrezujejo vinsko trto. Pričenja se rojevati nov vinski letnik. Prejšnji se še žlahtni v sodih in čaka na ugoden trenutek, da se izlije v steklenice, zapečati in se pozneje zaiskri v vsej svoji polnosti v kozarcu. Da nazdravi pomladi in jo slavi. Z najboljšim, kar narava premore. Zapreš oči, vonji in zvoki pomladi prebudijo čute, požirek žlahtnega prida vsemu še bolj vznesen občutek. Sreča se dotika duše in vse je tako, kot je prav.



REZ

Svet se razpre
in pogled se odpre
tam na gričih,
kjer se trta solzi
v pomladni dan.

Škarje zarezujejo
in režejo v dušo
očiščeno vsega slabega.

Brsti čakajo na
še en pomladni dan.

Pesem.
In srečen nasmeh
ob koncu dneva.





PRIJATELJSTVO

Zdi se preprosto,
kot vse stvari.
Potrkaš nekje,
jutro se naredi.

In je hvaležnost brezmejna,
vsrkaš jo vase;
ni ljubezen vsakdanja,
ne prikleneš jo nase.


JUTRO

Jutro –
nejasni obrisi
prebudijo čute,
plesalke noči
zaprejo svoje oči,
tihota prekriva nebo
in vetrc jasni občutenja.
Prikrita senca
izza dreves
še vedno vzbuja tesnobo.
Zbudi se
pričakujoč
in odpri oči,
poglej,
prisluhni tišini
in občuti vonj
odhajajoče noči.
Dan se rojeva.


VRTNICE UPANJA

Naj nadišavim
tvoje vrtnice upanja.

Nimajo vonjav
in daleč za njimi
je komaj prebujeno sonce.

Ni vsak dan takšen dan,
da vrtnice vzcvetijo.

Zato, naj jih nadišavim.

Da boš vedel, da si tukaj,
v tem smehljajočem dnevu
med predenastimi oblaki
skupaj s pticami – svoboden.

sreda, 18. marec 2009



Zapodnem

Tišina poje
s tisočerimi barvami.
Razpira se nebo
v ozki dolini.

Krik ptice,
šum reke,
odmev stopinj,
toplota sonca in srca,
in brez besed
si povemo prav vse.

Tišina poje
s krili oddaljenega orla,
s šumenjem vetra
v vrhovih smrek.

Ropot kamna,
prasket počene vejice,
vsak dih
in vsak izdih
so njeni sopotniki.

Tišina poje
s tisočerimi kapljicami.
V slapovih in tolmunih
se pretakajo,
okoli mahov sukajo,
prod vrtinčijo.

Tišina šepeta,
da upočasniš svoj korak,
obstaneš, prisluhneš,
se ozreš naokoli
in se srečaš z njo.

petek, 20. februar 2009



UTRINKI



v figah dreves
vigredi senčijo


v nišah praproti
se rojevajo semena

po poljih
prostranstva vonjajo

na zračnih brezkončjih
kukavica guga čas


v svitu juter
vrbe trepečejo


muha enodnevnica sledi
poslednjosti svojih kril

ponedeljek, 9. februar 2009

Atlantida



Svetlana in Solkan


Bil je ptič, velik, bel,
tam je na Travniku sedel.
Ime bilo mu je Solkan,
bil močan je kot vulkan.

Mehko perje ga kot žamet boža,
vse se čudi mu, kar ga obkroža.
Soncu se smejal je dan na dan,
a skrivnosten bil njegov je plan.

Ko ga Svetlana je zagledala,
bilo takrat je, ko je tam pohajala,
na travniku zelenem je sedel,
bil je res velik, lep in bel.

Ko se deklica ga je oklenila,
že so tudi njej pognala krila.
Zaplahutala sta oba v zrak,
na Travniku je vsem zastal korak.

Letela sta čez dežele tuje,
ko v večeru sonce rdeče žarke vsuje,
sredi zarje grad stoji na strmi gori,
lep, okrogel, le oblački naokoli.

Ko deklica in ptič Solkan
preletela grad sta, se je naredil dan,
dežela lepa se pred očmi razkrije,
vendar nenavadna, sonce tu ne sije.

Ustavita se pred pečino,
prekrito čez in čez s srebrnino,
pred pečino črni mož stoji
in Solkanu resno spregovori:

Ko deklica se spomni tvojega imena,
daš na svoja jo ramena,
takrat se skala bo odprla,
drugačen svet tam bosta uzrla.

Komaj mož to spregovori, izgine,
odpre se stena, vse, kar je, pa mine,
saj deklica pogleda ptiča belega kot dan,
preblisne misel jo, da je on Solkan.

Morje naokoli njiju valovi
in deklico prešinejo skrbi,
a tukaj zraven je Solkan,
lep je kakor beli dan.

Spustita se pod valove modre,
piš mrši njene zlate kodre.
V globini, kjer vrata so v dno vklesana,
dotakne se z roko jih Svetlana.

Znajdeta s Solkanom se na plaži,
okoli njiju vojščaki, kot da so na straži.
Plaža je peščena, s soncem obsijana,
na trati paseta se pelikana.

Deklica Svetlana sebe zdaj pogleda,
saj ne verjame, vsa v brokat je zlat odeta,
prav takšen je Solkan,
ki princ je, lep kot beli dan.

Solkan jo prime za roko
in jo popelje ob vodo,
tam je hiša sredi plaže,
iz snovi je, ki se ne umaže.

Vse je prozorno, mehko ali iz kristala,
in na sredi je velika palma stala.
V tej stavbi, ki je piramida,
zavesta se, da to je Atlantida.


Tako sta dolgo jo iskala,
da od sreče sta poljub si dala…

Ko pa odprla sta oči,
Travnik v soncu se blešči.

ponedeljek, 26. januar 2009

NA DRUGI STRANI MAVRICE


Somewhere over the rainbow, way up high
In the land that I heard of once, once in a lullaby.
Somewhere over the rainbow, skies are blue
And the dreams that you dare to dream really do come true.
Someday I'll wish upon a star,
And wake up where the clouds are far behind me.
Where troubles melt like lemon drops
Away above the chimney tops
That's where you'll find me.
Someday I'll wish upon a star
And wake up where the clouds are far behind me.
Where troubles melt like lemon drops
Away above the chimney tops
That's where you'll find me.
Somewhere over the rainbow blue birds fly
Birds fly over the rainbow why then, oh why can't I?
If happy little blue birds fly across the rainbow
Why oh why can't I?
Tu je moj prevod:
NA DRUGI STRANI MAVRICE

Nekje, visoko zgoraj, na drugi strani mavrice,
dežela je, kot bi izšla iz pravljice.
Nekje, na drugi strani mavrice, modra so nebesa,
Kjer sanje resnica so, če le spomniš se nečesa.

Nekoč si bom na zvezdo zaželela
in oblake za seboj pustila,
tja, kjer težave kot bonboni se topijo,
najdeš me, kjer nad vrhovi dimnikov zbledijo.

Nekje, nad mavrico, modre ptice letajo.
Le zakaj se krila tudi meni ne obetajo?

In šla bi tja, kjer težave kot bomboni se topijo,
najdeš me, kjer nad vrhovi dimnikov zbledijo.

Nekje, nad mavrico, modre ptice letajo.
Le zakaj se krila tudi meni ne obetajo?

torek, 20. januar 2009



Ob Belem potoku

Kamni sivi,
beli kamni,
kot da so živi,
šumlja med njimi.

Vrbe sive,
zelene vrbe,
kot da so žive,
vetra piš med njimi.

Oblaki sivi,
beli oblaki,
kot da so živi,
modrina med njimi.

Gore sive,
bele gore,
kot da so žive,
le oblaki nad njimi.

Smreke sive,
črne smreke,
pa saj so žive,
le mrak je z njimi.

četrtek, 15. januar 2009

Sanje


Zaprem oči,
zaspim
in se potopim

v globine
vrtinčastih
sanj.

Vse se ponavlja
in vse se
prenavlja,

pripeto
na krila
vrtinčastih sanj.

Preročišče
občudujem,
zajamem in

se umijem,
biseri se
potakajo

po sledeh
vrtinčastih
sanj.

nedelja, 4. januar 2009

Nikoli ne smeš izprazniti niča,
so dejali.
Predvidevati, da je ostanek nekaj,
kar da jamstvo za zagon novega,
je utopija.
Ne moreš predvideti stvari,
ki so se dogajale.
To zato, ker gotovo vsak ve,
pa čeprav na svoj način,
kako so se dogodile.

Ta del, ki je poslednji,
je predujem za bogastvo,
ki čaka, da se razcveti,
za obilje, ki je predvideno,
a vendar večkrat ni poročeno
z osebami, ki so ljubeče in tiho
pristanejo na to, da niso soudeležene.

Nobeden kamenček v tem niču
(saj kamenčka pravzaprav ni)
se ne veseli samote.
Zato hoče ven in se pridružiti ostalim,
ki pripadajo vesolju.
Ostalemu svetu, ki ni nič,
ampak je vse.

Kateremu pripadamo?

V svetu vsega je vse,
v svetu niča pa nič,
oziroma nek preostanek,
ki ne ve, ali bi ostal tam,
ali bi se pridružil svetu vsega.
Ampak, v niču je le on sam tisti,
ki nekaj je. In je edini.
Tam, kjer je vse,
bi bil samo še en kamenček v mozaiku.
In čemu bi in komu bi pripadal?
Tu, v niču, pripada niču in sebi.
Ima le enega gospodarja.
V svetu vsega je njegov obstoj vprašljiv.
Lahko izgine,
se izgubi v množici vsega,
kar vsebuje svet vsega.
Nič je tudi neskončno velik ali
neskončno majhen, kakor se pač vzame.
Tisti preostanek se lahko izrazi tukaj in tam.
V niču se mu nihče ne čudi,
ga ne posluša, je sam sebi namen.
Obratno pa, v svetu vsega lahko postane
nekdo z velikim imenom in zaupanjem.
Lahko mu vrnejo naslove njegovih dejanj,
obogatene s svojimi videnji in razmišljanji.
V niču je prepuščen sam sebi.

Hočeš, nočeš, zaplet se je pravkar začel.
Ker je dilema – ostati ali preiti drugam,
je potrebno veliko zaupanja
vase in v svet, kjer obstajaš.
Pravzaprav je teh svetov kar nekaj.
Prepričaš se, ko te odvedejo od kod.
Naenkrat se zaveš, da si drugje,
čeprav so zunanje okoliščine
lahko popolnoma iste.

Lahko pa se prebudiš v karkoli.
Kar izbereš.
V veselje, žalost, celo grozo ali obup,
lahko pa v plamenečo piščal svoje mladosti
in žareče oblake svoje notranjosti.
Ki ji praviš duša.
Moja duša. Sem to jaz?
Se sprašuješ in dvomiš o tem.
Ker dobro veš, kaj si in kaj nisi.

Iskrene odgovore dobiš po pogovoru
z delom sebe, ki spi globoko v tebi.
Tam so vsi odgovori.
Pomembno je da se prebudiš
in se zaveš samega sebe.

sobota, 3. januar 2009



Na krilih neba,
na poteh srca,
potihoma in vidno
le prostranstvom neba
in očem srca,
nastaja neskončno lahka,
kot dih nežna misel
o lepoti tega sveta,
o hrepenenju, svobodi
ki ob spominu vztrepeta.