Razpete, vsaka
v svojo neskončnost,
nežne nitke preslice
bleščijo v jutranjem soncu.

Kapljice rose se iskrijo,
v vsaki je ves svet.
Gozd diha
s svežino porajajočega jutra.

Temačna smreka
v nejasnih obrisih
razblinjajoče megle
varuje svoje skrivnosti
tam na robu gozda.

S stare vrbe sprhuta čaplja.
Še zmedena od noči
razširja svoja krila
proti sončni bleščavi,

Iz vsega diha popolnost,
iz vsake biti enkratnost,
v vsem svetloba sonca.

Začuti

me

in

zapomni

si

me

čas

postaja

vedno

krajši

nekoč

bom

iztegnila

roko

in

ne

bo

ga

več.

.

Nič ni večnega,
a včasih kak trenutek
se večnosti dotakne,
včasih se duša
vsakdanjosti izmakne,
včasih kak trenutek
času se zatakne.
In ničesar ni več –
ne spominov,
preteklosti,
le ta trenutek
sedanjosti.