Iz atovih zapisov

IZ ZGODOVINE TRENTE

Kratek opis razvoja doline do prve svetovne vojne

Po podatkih goriškega muzeje iz leta 1977 lahko domnevamo, da je človek v Trento zahajal že zelo zgodaj.  Kot pastirja, ki je prihajal iz Bovca, ga omenjajo zanesljivi srednjeveški viri iz leta 1174. 

Do sredine 14. stoletja se omenjajo naselja v bovški kotlini – poleg Bovca še dvor, Čezsoča, Log Čezsoški, Plužna, Srpenica, Trnovo in Žaga. Od planin pa kot prvo omenjajo trentarsko planino Trebiščina, in sicer leta 1328, ki je bila v posesti oglejskega patriarha. Ta planina je danes že opuščena.  Pašništvu se je v 16. stoletju pridružilo železarstvo, ki je na začetku povzročilo le redko poseljenost območja Trente. Po koncu 16. stoletja je na Bovškem prenehala oblast mesta Čedada in goriških grofov in novi gospodarji so postali Habsburžani. Ti so tukaj vladali polnih štiristo let. Trentarsko železarstvo je dvesto let dajalo pečat podobi gospodarstva in prebivalstva v dolini. Zgodovinar Simon Rutar je proučeval to dobo in po njegovem mnenju naj bi bili železarji in rudarji vojaški begunci ter pobegli zaporniki. Nekateri izmed njih bi naj bili iz južnega Tirolskega, zato bi naj tudi kraj dobil ime Trenta po  južnotirolskem Trentu oziroma Tridentu. Zgodovinar Morelli omenja, da so že leta 1624 imeli baroni Grotta v Bovcu ali na bovškem svoje topilnice železa, pozneje pa je bil obrat železarstva v Trenti pri cerkvi. Grof Herman je omenil fužine v tem kraju leta 1693. Na lastne stroške je dal izgraditi cesto med Bovcem in Trento ter cerkev Marije device za rudarje. Rudo so kopali pod Mojstrovko, v Zapodnem, v Zadnjici in drugod. Leta 1752 so fužine pogorele, po njihovi obnovi so še z manjšo kapaciteto obratovale, nato so pa leta 1782 prenehale z delovati. Rudarji so se odselili ali pa so postali stalni prebivalci doline. Njihovo življenje je postalo skromnejše, iskali so rešitve za izboljšanje svojega gmotnega položaja. Pričeli so se izseljevati, kar je doseglo vrhunec v drugi polovici 19. stoletja. V tistem času pa začenja Trenta pridobivati na turističnem pomenu.                                                                                                                   

Zgornja dolina Soče je bila tedaj ena najrevnejših in najbolj redko naseljenih območij na Primorskem. Prebivalstvo se je otepalo dolgov. Pridelovali so nekaj krompirja in fižola, kar je zadostovalo za prehrano le  nekaj mesecev v letu. Pomagali so si z ovčjerejo in kozjerejo, vendar je za ti dejavnosti primanjkovalo delovne sile, saj jih je veliko odšlo v tujino za boljšim zaslužkom. Pred svetovno vojno jih je veliko odhajalo na sezonsko delo v zahodnoevropske rudnike in v gozdove. 

Za takratne čase sodobna cesta med Bovcem in Trento je bila zgrajena leta 1906. Cesta čez prelaz Vršič pa je bila zgrajena šele v drugi polovici leta 1915, iz strateških razlogov. Območje je bilo strateško pomembno zaradi soške fronte med Italijo in Avstroogrsko. V Soči so bili zgrajeni številni vojaški objekti.

 

Italijanska okupacija po prvi svetovni vojni

Po razpadu države Avstroogrske so takratne velesile dodelile Primorsko, kjer smo živeli Slovenci, z znano in krivično Rapalsko pogodbo, Italiji. Kmalu po tem so italijanski vojaki dobesedno preplavili  predele od Jadranskega morja do Triglava. Tako je Italija podjarmila ta del ozemlja s slovenskim in deloma hrvaškim življem za dobo 25 let.  

Po letu 1922, ko je zavladal v Italiji fašizem, se je fašistična raznarodovalna politika polagoma krepila. Tiranija nad Slovenci se je stopnjevala. Fašistični teror je bil prvi znanilec poznejše katastrofe, ki je prerasla v svetovno vojno. Brez človeške kulture so odpravili in uničevali vse, kar je bilo slovenskega – šole in društva, kulturne domove, celo knjige, najprej so se lotili slovenske inteligence. Primorska je doživela eno svojih najmračnejših obdobij. Človeku so odvzeli najosnovnejše človekove pravice in svoboščine. Primorce so  neprekinjeno nadzorovali, preganjali, poniževali in  zapostavljali, prepovedali pa so jim tudi najpomembnejše – materin jezik. Odvzeli so jim kar 388 šol, 400 kulturnih društev, knjižnic in prosvetnih organizacij in nad 200 zadružnih in denarnih ustanov. Preko 7000 posestev je šlo na boben in v tuje roke. Nad 100 000 Slovencev je moralo oditi in so bili politični ali ekonomski emigranti v kraljevini Jugoslaviji ali še dalje v prekomorskih deželah. Mnogi so bili prisilno premeščeni na italijanski polotok, Sardinijo, Sicilijo, Korziko in celo v Afriko. Že do konca leta 1921 so požgali 134 poslopij slovenskih organizacij, 10 sedežev kulturnih društev, 21 delavskih domov, 3 zadruge in slovenski narodni dom v Trstu. Slovenske učitelje in profesorje so zamenjali z italijanskimi zagrizenimi fašističnimi prosvetnimi delavci. Tudi slovenski uradniki po poštah, železnici, upravi in na sodiščih so izgubili delo. Premoženje slovenski društev so dodelili italijanskim organizacijam, tako imenovanim fašističnim dopolavorom. Odpravili so tudi vse slovenske časopise, izbrisali slovenske napise na trgovinah, gostilnah, uradih, kopališčih, poitalijančili slovenska krajevna imena. Do leta 1933 so poitalijančili tudi 56 000 družinskih imen. Preganjali so nacionalno zavedne slovenske duhovnike in na njihova mesta nameščali italijanske. 

Leta 1930 so pričeli so s streljanjem zavednih Slovencev na Bazovici. To zločinsko početje se je nadaljevalo vse do 8. septembra 1943 in še naprej, saj so mnogi italijanski fašisti pristopili na stran nemških okupatorjev. Na stotine primorskih Slovencev so mučili in morili v tržaških, rimskih in drugih zaporih in  taboriščih, od koder se mnogi niso več vrnili v svoj rodni kraj, mnogi pa so ostali invalidi ali pa so zaradi gorja in nečloveških razmer prekmalu umrli.  

Mussolinijevi glavni zločinski privrženci kot so Badolio, Gracioli, Rogatti, Rugello in drugi, ki jih uvrščajo med najhujše zločince v zgodovini, so ostali po vojni nekaznovani.

 

Razvoj narodnoosvobodilnega boja na Bovškem

V Bovcu so že med obema vojnama delovali organizatorji  političnega življenja. Tako se je na tem območju tudi  na začetku druge svetovne vojne, v drugi polovici 1942. leta, pričelo z organiziranjem prvih partizanskih čet, ki so prav kmalu pričele z oboroženim odporom. Tako je  tretja četa Soškega odreda 13. decembra 1942 izvedla prvo akcijo v vasi Soča, kjer je požgala žago italijanskega lastnika. Konec januarja in v začetku februarja je sledil množičen odhod fantov in mož v partizanske vrste.

Po kapitulaciji Italije je sledila splošna vstaja. Nemci so nekajkrat skušali prodreti iz Bovca v Sočo in Trento pa so jih partizanske enote  vsakokrat zavrnile. Ker je bilo to ozemlje varno pred napadalci, je bilo mogoče tukaj ustanoviti vrsto zalednih vojaških in civilnih služb, zlasti delavnic, kot so bile krojaške, mehanične, strojarske. Postavila so se skladišča živil in različnega blaga. Organiziralo se je šolstvo, tečaji, sestanki konference, kulturne prireditve. Partizani so prihajali sem na počitek. Od tod so vodile tudi partizanske kurirske poti na Gorenjsko. Kurirska postaja P 28 je delovala v Soči, P 29 pa je bila locirana v Zadnjici, kjer je imela sedež v hišici mojega očeta Alojza.( Po očetovi smrti, leta 1966, sem hiško podedoval in jo uporabljamo v poletnih mesecih.) Od tukaj je od druge polovice leta 1944 do konca vojne vodila redna kurirska zveza preko Triglava na Velo Polje, pozimi preko Prehodavcev.  

V Soči, v hiši Cirila Bradaškija, je bil od druge polovice leta 1944 sedež OO OF za bovško območje oziroma Zgornje Posočje. Prvi krajevni odbor OF za vas Trenta je bil ustanovljen 17. oktobra 1943 pri Jurcu v Zapodnem. Od jeseni istega leta je v Trenti delovala mladinska organizacija pod vodstvom znanega aktivista  Stanislava Cudra – Slovana v hiši, ki se ji je reklo  po domače pri Tonderju. Pozneje je bila tam planinska postojanka, koča Zlatorog.  

Pomembno delo je opravljala gospodarska komisija. Decembra 1943. leta so se pričeli tudi šolski tečaji za vaško mladino, ki so se končali spomladi 1944.   

Moj oče Alojz je bil meseca novembra 1943 izvoljen za predsednika krajevne OF in je ob pomoči Slovana to funkcijo opravljal vse do osvoboditve. Sodeloval je tudi pri drugih akcijah, zlasti pri skrbi za zbiranje hrane – krompirja in mlečnih izdelkov, za partizansko bolnišnico pa jagnjeta in kozličke.  

Sestri Tinka in Marija sta kot članici mladinske organizacije pomagali po svojih močeh – pletli sta izdelke iz domače volne, sodelovali sta  pa tudi pri različnih kulturnih prireditvah.  

Mama je pogosto opravljala zamenjavo domačih mesnih izdelkov za koruzno moko na zasedenem ozemlju (Kobarid, Rajbelj). Nekajkrat so ji Nemci odvzeli moko, češ da jo pelje partizanom. Moka je bila edina hrana poleg krompirja, fižola, domačega mesa in mleka oziroma mlečnih izdelkov.  

Brat Viktor je bil meseca januarja, star 17 let,  nasilno mobiliziran v delavski vojaški bataljon na Sardinijo. Tam je zelo stradal in zbolel za malarijo. V pismu mami je nekoč omenil: »Adeso sono come la vostra Živka.« To je pomenilo: »Zdaj sem kot vaš pes Živka.« Vsa pisma, poslana iz Italije svojcem, so bila cenzurirana in so morala biti napisana v italijanskem jeziku, sicer niso dospela na naslov. Viktor je bil nekaj dni pred zlomom italijanske fašistične tiranije skupaj s skupino mladoletnikov premeščen na italijanski polotok, ob razpadu pa je uspel srečno pobegniti domov. Ker ni bil sposoben za partizansko odporniško gibanje iz zdravstvenih razlogov in izčrpanosti, je bil za nekaj mesecev dodeljen v mladinsko organizacijo in sprejet v SKOJ. Ko se je opomogel, se je pridružil Briško Beneškemu odredu, pozneje pa Rezijanskemu bataljonu NOV. Kljub temu je po vojni še eno leto služil v JLA, v Makedoniji.  

V šolskem letu 1944/1945 je delovala prva partizanska šola. Februarja 1944 je bila v vasi prva kulturna prireditev, nato jih je bilo še več. »Partizanski dnevnik« je poročal, kako skupaj živita svoje kulturno in politično življenje narodna vojska in civilno prebivalstvo na najskrajnejši severozahodni točki naše domovine.  

Zgodilo se je meseca septembra 1943, da sta se dva nemška vojaka, motorista, pripeljala iz Kranjske gore čez Vršič in padla v partizansko zasedo na Pretnarjevem mostu. Zanju se »izlet« ni dobro končal. 

Januarja 1944 sta dve nemški letali bombardirali planinsko postojanko na Doliču in jo poškodovali. 

V vasi Soča je bil vaški odbor OF ustanovljen 18. septembra 1943. Deloval je v Soči in Lepeni. V Lepeno so večkrat vdrli Nemci iz Bovca. Tako so 17. decembra 1943 napadli 3. bataljon Bazoviške brigade, ki je bil nastanjen v kasarni nekdanje italijanske obmejne straže. Nemci so bili odbiti, nekaj jih je izgubilo življenje. Bataljon se je umaknil na ožje tolminsko območje. Štirje partizani so bili ranjeni in so jih odnesli na sanitetno postajo, ki je imela sedež v eni od hiš na Lemovju nad desnim bregom Soče. Pozneje se je sanitetna postaja preselila v partizansko bolnišnico v Presek, v bližino izvira Krajcarce. Bolnišnica se je poleti 1944 preselila Na Skalco v prazno Meticovo hišo, kjer je ostala do osvoboditve. Imela je kapaciteto petnajstih ležišč. 

15. marca 1944 je bila Na Skalci  ustanovljena Bovška četa. Ta se je pozneje priključila 2. bataljonu Briško - Beneškega odreda. Julija istega leta je bila v Soči ustanovljena komanda mesta Bovca.  Za deset do dvajset dni so sem prišli tudi borci Gregorčičeve 17. brigade. 20. januarja 1945  se je iz Rezije zaradi hudih bojev v Sočo umaknil  Rezijanski bataljon. Ta je občasno sodeloval pri akcijah in kulturnih prireditvah v Zgornjem Posočju. Nekaj dni pred osvoboditvijo je sodeloval pri evakuaciji ranjencev iz okolice Cerknega preko Baške grape, Tolminskega pogorja, Vrsnega pod Krnom in Lepene v Sočo. 

V Trenti  in Soči je delovala javna knjižnica. Slikar Tone Kralj je poslikal cerkvi v Trenti in Soči. 

Od 28. do 30. maja 1944 je bila v hiši Jožefa Zorča (Čota) v Trenti pokrajinska partijska konferenca za tolminsko okrožje. Ob 40. letnici KPJ je bila na to hišo vzidana spominska plošča. Ta konferenca je bila pomemben mejnik v razvoju narodnoosvobodilnega gibanja na Tolminskem, zlasti v zvezi priprav na volitve v nove organe ljudske oblasti in v  pojavu uvoženih domobrancev iz Ljubljanske pokrajine na Tolminsko. Volitve so potekale v NOO v jesenskih mesecih najprej v Trenti in Lepeni. Pozneje so bile volitve iz teh organov v okrajne in okrožne skupščine. Prva skupščina je bila 8. novembra 1944 v osnovni šoli v Soči.  Tam je bil izvoljen izvršni odbor skupščine.  

Prve dni maja 1945 je po dolini Zgornjega Posočja čez Vršič krenila motorizirana enota četrte armade jugoslovanske vojske in nadaljevala pot na Koroško.  

Po koncu vojne je dolina v skladu z Beograjskim in Devinskim sporazumom junija 1945 prišla v cono B Julijske Krajine pod jugoslovansko vojaško upravo. Septembra 1947 je bila po Pariški mirovni konferenci dodeljena Sloveniji oziroma novi Jugoslaviji. 

V dolini je zavladalo novo življenje. Domačini so hiteli z obnovo domačij in gradnjo novih. Zaposlili so se pri gozdni in cestni  upravi. Izseljevanje se je kljub temu nadaljevalo, Zgornja Trenta se je povsem izpraznila. Hiše so po ugodni ceni odkupili meščani in jih spremenili v vikende. Država odseljevanja Trentarjev ni mogla preprečiti. 

Moja teta Marija

Oktobra leta 1915 se je po cesti v Trento popeljal prestolonaslednik Karel. To je bil prvi najvišji državniški obisk, ki ga je dolina doživela. Po pripovedovanju moje pokojne mame Katarine (Pretner) Kravanja, katere rojstna hiša je bila Andrejčelnova, je prestolonaslednika v Trenti ob njegovem prihodu sprejela njena sestra Marija.

Ta se je po vojni poročila z avstrijskim oficirjem in živela z njim v Gradcu, v Avstriji. Stari oče po materini strani je bil v tistem času župan.  Imeli so gostilno in v vojnem času so tja zahajali avstroogrski vojaki, potem ko je bila dolina povezana s  cesto čez Vršič. Gostilna je lepo uspevala, saj je bil posel  od prodaje pijač za tisti čas  kar donosen. Starši so Mariji nasprotovali druženje s tujim oficirjem, tudi domači fantje so jo radi videli, saj je bila lepega in dostojnega vedenja, predvsem pa lepotica. Vendar se je ona odločila po svoje.  

Ko sta z možem odšla v Gradec, kjer je bil ta bogat podjetnik, sta si tam zgradila hišo. Bogastvo in sreča pa sta trajala le malo časa. Mož je zbolel za rakom. Premoženje je propadlo. Po njegovi rani smrti, je teta Marija ostala sama s tremi otroki in praktično brez sredstev za preživljanje. Z velikim trudom, saj je delala po ves dan in tudi ponoči, je spravila otroke do poklica, zgradila pa je tudi drugo hišo. Starejši sin Robert je padel na ruski fronti, hčerka Marija se je poročila na Madžarsko, kjer se je kmalu tudi ločila. Mlajši sin Viktor, ki je bil od rojstva invalid, pa je ostal pri teti. Doštudiral je in postal gradbeni inženir. 

Teto v Gradcu smo nekajkrat obiskali. Viktor je stike z nami odklanjal. Obratno pa je tetin drugi mož to sprejel. Bil je invalid iz druge vojne. Ko je bil nekoč na obisku v Trenti, je moji mami potožil, da mu je invalidnost povzročil Hitler, saj je moral v njegovo vojsko. Ko sem bil nekoč na obisku pri njiju v Gradcu, me je vprašal, če sem komunist, kar sem mu pritrdil. Odnosa z menoj ni spremenil. Bil je jehove vere, ki jo je tudi teta sprejela. Ko je umrl, ga je pokopala na vrtu ob svoji domačiji, saj je verjela, da hodi še po smrti domov na hrano.  

Teta je bila še ob koncu svojega življenja kljub delni onemoglosti spretna in dobra gospodinja. Ohranila je tudi dober spomin. Ko sem jo nekajkrat obiskal, ji ni zmanjkalo besed o svojih preteklih letih. Ko sem bil nekoč pri njej skupaj z mojo mamo, mi je kar odločno naročila, da naj mami priskrbim pokojnino, potem ko ji je umrl mož oziroma moj oče Alojz leta 1966. Ta njena želja je bila uresničena dve leti za tem. Teta je umrla v domu za ostarele leta1982.

ŽIVLJENJEPIS

V rani mladosti

Luč sveta sem ugledal 3. septembra 1922. leta v gorski dolini Trenti. Ta ozka dolina v osrčju Julijskih Alp je obkrožena z mnogimi skalnatimi vrhovi, ki skorajda grozeče visijo nad dolino – Ozebenik, Veverica, Tičarca, Prisojnik, Goličica, Gremlajt, Planja, Razor, Križki podi, Pihavec, Triglav, Kanjavec in Tičerca , Srebrnjak, Bavški Grintavec,  Trentarški Pelci, Mojstrovka, Jalovec.

Reka Soča

Trento krasi tudi kristalno čista reka Soča in marsikje v ozki dolini ni več prostora kot za njen turkizni tok in cesto. Tam, kjer se rečna dolina nekoliko razširi, so si prebivalci uredili majhne samotne kmetije in naredili prostor za travnike ter njivice za krompir, fižol in zelenjavo. Do nekaterih kmetij je še dandanes moč priti samo preko ozkih, gugajočih brveh, visoko nad reko Sočo.  

Tudi moja rojstna hiša, obkrožena s sadnim drevjem, travnikom, gospodarskim poslopjem, drvarnico in garažo, stoji na samem pod travnato  Glevično in nad makadamsko cesto, ki vodi v Zadnjico in naprej pod Triglav. 

Moj oče Alojz je bil v prvi svetovni vojni avstroogrski vojak in pozneje vojni ruski ujetnik, leta 1917 pa se je pridružil rdeči armadi in se vojskoval proti carski Rusiji vse do zmage oktobrske revolucije. Ko se je vrnil domov, to ni ostalo prikrito italijanskim fašistom, ki so ga pogosto nadzorovali.

Čeprav so moji spomini iz otroških in mladostnih dni vse prej kot rožnati, me ohrabruje in radosti dejstvo, da izhajam iz nacionalno zavedne, poštene in izredno delavne družine.

 

Moja mama Katarina je bila manjše postave, a zelo močna ženska, temperamentna osebnost, tudi imenitna gospodinja, pri delu hitra in natančna ter neutrudna. Bila je dobrega srca, sočutna in pripravljena pomagati človeku, ki je to potreboval. Včasih je bila tudi ostra, a pravična.  

V neizbrisnem in lepem, a tudi grenkem spominu, mi je ostala hišica z značilnim alpskim "gankom". Kuhinja je bila temna od dima, ki se je vil iz velikega ognjišča. V njem je pozimi neprekinjeno gorel ogenj. Za ognjiščem je bila v zid vgrajena polica, na kateri smo sedeli  otroci in se greli. Spalnico je krasila velika lončena peč, ki je imela ob strani klopi za sedet, na vrhu pa se je lahko tudi spalo. Kurišče v peč je bilo speljano tik ob zidu za ognjiščem skozi veliko odprtino iz kuhinje. Mala spalnica, kamra, na vzhodni  strani kuhinje pa je bila ogrevana z majhno železno pečico. Podi so bili leseni, okna majhna, na podstrešju se je hranila krma in stvari, ki se niso redno potrebovale. Tudi stopnice so bile lesene, mama je skrbela za to, da so bile vsak dan "poribane". V isti ravnini kot dvorišče sta bila hlev in klet. Vodo smo nosili od studenca, ko pa je ob suši presahnil, iz rečice Krajcarce, kamor je bilo potrebno po strmem in pozimi marsikdaj ledenem bregu. Pranje v ledeno mrzli vodi je bilo za mamo neprijetno in izčrpujoče. 

Pri gospodinjskih opravilih so ji pomagale sestri Tinka in Marija ter sestrična Berta.  Posebej sta se izkazali Marija in Tinka, ko sva bila z Viktorjem pri vojakih in v partizanih. Aktivno sta sodelovali v mladinski organizaciji in pridno delali za partizane. Berta je med vojno službovala v Trstu.

Kadar ni bilo možnosti zaslužka v gozdu ali na cestnih delih, je prebivalce Trente pestila še večja revščina. Kruha smo imeli malokdaj, le ob cerkvenih praznikih je mama spekla kakšen priboljšek.  Oče je bil zaposlen le občasno z različnimi fizično težkimi deli. Čeprav smo imel kar nekaj hektarjev travnikov, krme za preživetje 50 glav drobnice ni bilo dovolj. Manjkajočo krmo smo želi na Pihavcu, jo spravljali v pastirsko stajo in nosili v rjuhah iz žakljevine v dolino. Velikokrat nas je preganjalo slabo vreme, nevihte in viharji, ob vročini smo bili brez vode, saj jo je iz majhnega zajetja v skali popila živina. Nekateri mladeniči so tekmovali, kdo bo več trave prinesel domov. Najtežje rjuhe s travo so bile težke tudi 100 kg, zmagovalec pa je bil Anton Vertelj, ki je v Zgornjo Trento prinesel 260 kg težko breme z Mojstrovke.  

Tudi mama je nosila travo s Pihavca v rjuhi na glavi. Jaz sem jo nosil na hrbtu. Pod težo bremena so se nama noge kar krivile. Problem je nastal, ko se je mama utrudila in je želela počivati. Takrat  je breme z glave odložila na tla.  Če ni bilo prisotnega kakšnega moškega, ki ji je lahko pomagal, trave ni več mogla spraviti na glavo. Rjuhe s travo sva odlagala na hlev v Zadnjici. Marsikdaj je bila takrat že pozna ura. Ni bilo časa povečerjati. Na hitro sva pomolzla živino, nalila mleko v kangle in jih naložila v pleten jerbas in nahrbtnik. Jerbas si je mama namestila na svitek na glavi, nahrbtnik pa sem nesel sam. Odpravila sva se pod Triglav, kjer sva mleko prodala vojakom, ki so delali pot na Luknjo in Triglav. Velikokrat nisva uspela prodati vsega mleka, ker vojaki niso imeli dovolj denarja in sva jim ostanek mleka podarila. Mleko  je šlo bolje v prodajo kot sir ali skuta. Še danes razmišljam, kako je bilo takrat življenje trdo in naporno, razume ga lahko le tisti, ki ga je izkusil. Še danes občudujem mamo, kako je zmogla zdržati takšen napor, še zlasti, kadar je bilo več dni neprekinjeno lepo vreme in je hodila žet travo v gore. Sosednji živinorejci v Zadnjici so imeli živino na paši v planini in jim takšno delo ni bilo potrebno. 

Nekega vročega dne sva z mamo žela "leško" travo nad pastirsko stajo v strmem bregu, v Skrilu, kakor smo domačini poimenovali tisti kraj. Do tja je vodila kozja stezica. Nekaj stran od naju sta želi Ana Zorč in njena mama Rožna. Ko je bil čas kosila, smo se pripravili, da bomo pojedli, kar imamo v nahrbtniku. To je bila kepa polente, zavita v belo krpo. Ko sem cunjo odvil, se mi je polenta izvila iz rok in se zvalila nekaj metrov po strmini, padla čez skalo in se zdrobila, tako da je ni bilo več mogoče pobrati in pojesti. Z mamo sva bila tako brez kosila, ostalo nama je le še malo kislega mleka. Ana je bila moja sošolka in je v razredu povedala, kako sem valjal polento v Pihavcu. Nastal je velik nemir in smejoči sošolci se niso mogli pomiriti niti potem, ko jih je fašistična učiteljica s šibo po glavah. Ta slučaj z mojo polento ni bil tako samo žalosten ob samem nesrečnem dogodku, temveč tudi nazadnje v šoli, ko sva bila oba povzročitelja smeha tepena. 

Pastirji v planinah  so bili obuti v lesene cokle. Na zgornji strani so imele usnje, podkovane pa so bile z močnimi majhnimi žeblji "glavači". Takšno obuvalo je bilo domače izdelave. Uporabno je bilo eno sezono.  Poleti smo otroci hodili v glavnem bosi. Mama je ob večerih šivala oblačila in pletla nogavice za domačo uporabo. 

Leta 1929 smo med prvimi v dolini obnovili staro hišo, pomagal nam je mamin stric, bogat trgovec iz Trsta. Od stare hiše so ostali le goli zidovi, vse ostalo so nadomestili z novim. Pomagal je tudi mamin oče, ki je bil priučen mizar. Pred obnovo hiše nas je prej omenjeni stric prepričeval, naj se preselimo na Gorenjsko. Bil nam je pripravljen kupiti majhno kmetijo in domačijo, a se oče za to ni mogel odločiti. Domača dolina Trenta mu je bila najljubša. Mama pa bi šla v svet za boljšim življenjem. Leta 1930  ali 1931 je mamina teta (sestra njene mame), ki je bila poročena z omenjenim stricem, umrla. Stric se je poročil z neko mlajšo žensko. Povezava s stricem je po tem dogodku ugasnila, s tem pa žal tudi njegova denarna pomoč. 

Na domačiji je poleg naše družine živela tudi teta Pepa, ki je leta 1931 rodila sina Slavka, in sestrična Berta, hči tete Matilde. Ta  je služila v Trstu. Tam se je poročila nekim fantom s Sicilije in imela z njim otroka Giacinta. Nekaj mesecev so vsi živeli pri nas, tako da je družina štela kar dvanajst članov. Mož tete Matilde si je prizadeval dobiti službo v rudniku Rabeljnu, ko pa mu to ni uspelo, je odpotoval domov. Kmalu je za njim na Sicilijo odšla tudi teta s sinom. Tam je kmalu zbolela in umrla. 

Slavko je po vojni ostal doma, pomagal pri domačih delih in nosil s konji potrebščine na planinska doma na Križkih podih in na Dolič. Po služenju vojaškega roka je odšel v Kočevje, kjer se je zaposlil v rudniku  in se poročil z Anico. Pozneje je pri njem živela njegova mama, teta Pepa. Žal Slavka že več let ni med živimi.

Berta se je po vojni vrnila na domačijo, se kmalu poročila s Tonetom Kravanjem iz Soče in se preselila v Kočevje, kjer še sedaj živi.

Pred vstopom v šolo sem moral opraviti birmo, oče me je naučil nekaj molitvic, kar za mene ni bilo lahko. Boter mi je bil stric iz Trsta, molitve pa so iz mene kmalu splahnele.

Ko sem dopolnil sedmo leto, so me poslali v italijansko osnovno šolo ne da bi znal eno italijansko besedo. Šola je stala tik pod cesto, na mestu, kjer sedaj vodi pot do lesenega mostička preko Krajcarce do Rutarjeve domačije. Učiteljica Gina je bila fašistka, ki je že prvi dan od mene zahtevala, da govorim italijansko, vsaj pozdrav in nekaj osnovnih besed. Meni je bilo hudo in tako tuje. Postopoma sem se jezika naučil. Pomagala mi je mama, ki se je italijansko govoriti naučila v Trstu pri svoji teti. Ko sem zapustil šolsko poslopje, sem zunaj spet lahko svobodno govoril v svojem jeziku. Nisem maral učiteljice, ki ni bila prijazna, ampak razburljiva in ošabna. Za vsak najmanjši prekršek sem bil tepen, najbolj so trpela ušesa in lasje. Govorila je žaljivke, ki so jih Italijani v tistem času govorili Slovencem, saj so nas imeli za drugorazredni narod. Vsak dan smo morali v šolo učiteljici prinesti svežo vrbovo šibo. To je ta preizkusila  na roki učenca, ki jo je prinesel in če je bila prešibka, da se je zlomila, je moral po drugo. Vsak mesec sem prišel na vrsto, da prinesem šibo. Če smo storili kakšen večji prekršek, nas je za kakšno uro ali več po pouku zaprla v razred. Včasih je na nas pozabila in smo skakali iz razreda skozi okno, kar ni bilo ravno enostavno, saj so bila okna visoko. Šolski uspeh je bil nizek. Spominjam se, da nisem imel kake posebne volje do zgodovine, saj je v večini opisovala italijanske vojne zmage in osvajanje ozemelj. Le dotaknili so se poraza v prvi svetovni vojni v Zgornjem Posočju in opisovali zmago v Slovenskem Primorju. Posebne fašistične vzgoje smo bili deležni v organizaciji "mladi fašisti".  Šolo sem zaklučil s petimi razredi. Le malo mi je koristila. Tudi starši za tovrstno šolanje niso bili zainteresirani

Tistih let so bile zime zelo mrzle in dolge. Trenta je bila pokrita z visoko snežno odejo. Otroci  smo se kljub temu snega veselili, posebno tistega prvega. Uživali smo pri sankanju, smučanju in kepanju. Ker pa za opremo ni bilo denarja, smo si jo naredili kar sami. Iz jesenovega lesa, ki smo ga primerno oblikovali v vreli vodi, so nastale doma izdelane sanke in smučke. Na lesenem delu smuči je bilo pritrjeno usnje in ne okovje kot dandanes ter je pri padcu hitreje popustilo. Večje sanke, tudi domače izdelave, so se uporabljale za prevoz hlodovine izpod Triglava ali za prevoz drv za kurjavo. Smučali smo se po hribu za domačo hišo ali na  strmem travniku za Rogarjevo hišo. Tam smo postavili tudi skakalnico in tekmovali v skokih.  

Leta 1935 nam je učiteljica Gina s pomočjo fašistov in vojakov  organizirala smučarsko tekmo. Izbrala je učence starosti trinajstih in štirinajstih let. Določili so progo od travnika, last spodnjega Rogarja, po južni strani italijanskih kasarn do sedanjega parkirišča avtomobilov pred rampo proti Zadnjici. Nazaj smo krenili po isti poti, nato čez Rutarjevo brv pod hišo in čez suhi potok Kloma, preko Rogarjevega travnika in nad kasarnami do starta. En dan pred tekmo smo progo preizkusili, tako da je bila vsem poznana.   

Na smučeh, ki mi jih je posodil prijatelj Stanislav Cuder in so bile opremljene z okovjem, sem na cilj prispel prvi. Žal so fašisti z uro nagradili drugo uvrščenega, ki je bil gostilničarjev sin, meni pa so izročili 20 lir, ki so veljale kot plačilo za dvajset ur dela v gozdu. Kot mnogokrat, sem tudi takrat občutil grenko krivico. Pritožba ni bila mogoča. Učiteljica v šoli je to dejanje odločno zagovarjala, moje ugovarjanje ni zaleglo, zagrozila mi je celo s kaznijo. 

Ob večerih smo doma velikokrat prepevali. Oče je povzdignil svoj  glas naprej, otroci pa smo mu sledili. Ob zakurjeni peči je bilo prijetno. Ob prazniku, na miklavžev dan, so nas vsako leto strašili in morali smo moliti, preden so nas obdarili s kakšnim bonbonom. Starši in gostje so seveda pri tem uživali.  

Morali smo biti prisotni pri verskih obredih in moliti rožni venec. Ko sem bil v šestnajstem letu, sva se z nekaj mlajšim bratom Joškom  pričela temu upirati. Tako sva  običajno odšla le do cerkvice, ali pa do gostilne. Duhovnik je maševal v slovenskem jeziku, saj obiskovalci obredov v italijanskem niso razumeli. Po maši se je večina mladih ustavila v gostilni "Pri Tonderju", zdaj že nekdanji "Zlatorog". Na harmoniko sta igrala Danilo in Slavko Cuder, mi smo pa plesali in prepevali do poznih ur. 

Za golo preživetje so tudi ženske prijele za težka moška dela. Tako je Terezija Kverh – Jouževa po domače – iz Zgornje Trente na sankah vozila štiri metre dolge hlode iz konca doline do prvega mostu čez Sočo. Njen oče je večkrat dejal, da je hčerka pripeljala hlod, debel dvainštirideset centimetrov in ki ga dva mladeniča nista mogla peljati.  V resnici je Andrej Škafarjev iz Zgornje Trente pripeljal na saneh tri takšne hlode. Kverhova izjava se je kmalu razširila po vsej Trenti. Ko je prišel neko nedeljo k maši in se prikazal na vratih balkona cerkve, je Avgust Zorč dvakrat izrekel:"Dvajnštirdeset, dvajnštirdeset". Vsi v cerkvi so to slišali. Nastal je smeh in duhovnik je bil v zadregi. Nekateri so se morali umakniti iz cerkve, ker smeha niso mogli zadržati. Kverh se je počutil osramočenega. Tudi takšne smešne dogodivščine so razveseljevale takratne težke čase. 

Oče in teta Pepa (njegova sestra) sta bila velika ljubitelja kozjereje in ovčereje. 25. junij so imenovali sveti Jeuen. Ta dan so peljali živino v planino Zajavor in Trebiščino. Tisti, ki je dvakrat v drugem dnevu prihoda v planino namolzel največ litrov oziroma "funtov" mleka, je imel prvo "mezdo". Največkrat je to uspelo mojemu očetu, dokler je imel še koze. Te zmage je bil zelo vesel in ponosen je bil na to. Na koncu sezone je prejel tudi največjo količino sira in skute. Oboje so stehtali in odmerili v "funtih". "Funt" je bila teža nekaj več kot pol kilograma. Od količine "funtov" zmerjenega mleka je bilo tudi odvisno število dni, ki jih je moral posameznik opraviti v planini oziroma dni, ko je  "kozaril". Tisti, ki je najel pastirja, je moral ves sir prodati, da  ga je lahko plačal. Dnevni zaslužek pastirja je bil 3 italijanske lire ali en liter vina. Takrat, ko smo imeli poleti živino doma, smo dobili za prodano mleko  več dohodka, terjalo je pa veliko več dela in naporov.  

Še preden sem stopil v šolo, mi je oče razkazal pašnik v dolini Zadnjice, kjer so se smele ovce pasti. Vesel je bil, ko sem prvikrat odhajal z živino, manj pa je bil srečen, ko sem predčasno prišel nazaj, saj nisem imel ure in nisem vedel koliko je. Oče mi je povedal, da se lahko orientiram po soncu in tako sem se ravnal vedno, če je le sijalo. S kozami se je v glavnem ukvarjala teta Pepa. Pasle so se v strmejših predelih in po hribih. Brata Viktor in Joško sta pozneje postala ovčja pastirja, meni so po končanem pouku dodelili druga domača opravila. Najbolj se je oče veselil, ko sem mu prvikrat priskočil na pomoč pri žaganju drv s težko ročno žago. Ko sem postal pri delu bolj vešč, sem pomagal pri sečnji in žaganju smrekovih sušic. Nekajkrat so nam gozdni čuvaji, ki so tudi bili fašisti, že na cesto spravljen les zaplenili in bili smo še denarno kaznovani.

Brata sta z leti sledila mojemu delu. Sestri Tinka in Marija sta bili v pomoč mami. Oče je bil priložnostno zaposlen pri težkih delih v gozdu ali pri obnovi ceste. Delo je bilo težko dobiti. Mama je lastniku oziroma glavnemu upravitelju večkrat podarila kozlička ali jagnje, da je oče dobil službo. Kdor ni imel možnosti obdariti tedanje gospode,  niso mogli dobiti niti nekaj mesecev zaposlitve.

Davki so bili za takratne slabe socialne razmere visoki. Kdor ni mogel poravnati dolga, mu je država zarubila še tisto malo živine, ki jo je premogel, in še to so cenili zelo nizko. Tako je bil čas, ko so bile vse domačije zadolžene, razen gostilničarja Zorča in treh lovskih čuvajev, ki so imeli državne službe. Dve domačiji, Zorčeva (Gajzova) in Cudrova (Tonderjeva) so šle "na boben", ker zadolžitev niso pravočasno plačali. 

Ostareli in obnemogli ljudje niso imeli pokojnine, niti socialne pomoči. Večinoma so kar hitro umrli. Tudi starša moje mame, nono in nona, sta skromno živela. Staremu očetu sem večkrat pomagal drva žagati. Stara mama me je imela zelo rada, čeprav ji nisem nič pomagal. Zadnje leto pred smrtjo je bila v oskrbi pri moji mami. 

Že mlad sem skrbel za družinski prihodek

Od petnajstega leta dalje sem pričel občasno delati in zaslužiti nekaj malega denarja zase. Tako sem nosil različne potrebščine italijanskim graničarjem pod vznožje Triglava, na Dolič in na Morbenjo.

                       

Ko sem jih štel nekaj čez petnajst, sem dva meseca preživel na planini Trebiščni kot pastir znanega gorskega vodnika Jožefa Cudra – Pauerja iz Trente. Ves zaslužen denar sem dal očetu, da je poravnal davek, tako da mi ni ostalo ničesar za moje osebne potrebe. Po končani osnovni šoli sem se spomladi zaposlil pri pogozdovanju v Prisenku in v Mojstrovki.

Dve leti sem bil zaposlen pri cestni in gozdni upravi in sem z dohodki pomembno prispeval k družinskemu proračunu. V letih 1940 in 1941 sem delal v izredno težkih razmerah, mrzli zimi in visokem snegu v Veverici. Hlodovino in druge lesne dele smo spuščali po kakšnih tisoč metrov dolgi žici, ki je bila speljana do Pauerjeve hiše, na levi strani reke Soče blizu pokopališča. Že sam dostop do delovnega mesta je bil zaradi visoke snežne odeje naporen. Snega je bilo toliko, da je bila baraka, kjer smo imeli orodje in zatočišče, skoraj prekrita s snegom. Ogrevali smo jo tudi preko noči. Vode v bližini ni bilo, kuhar si je moral pomagati  kar s snegom, da nam je trikrat dnevno skuhal polento. Kljub temu, da je bilo delo naporno in nevarno, smo jo odnesli brez nesreč. Bivali smo kar tam, če pa je bilo le možno, da je bila pot kolikor toliko dostopna, smo ob nedeljah odhajali domov. Zaslužek je bil odvisen od števila opravljenih delovnih ur. Navadno smo delali po deset ur dnevno. Plača je bila ista tako poleti kot pozimi, ne glede na razmere. Nadzornik je bil Alojz Komac – Pauer. Z njim smo lepo sodelovali, saj je imel posluh za gozdno delo  ter za neizkušene in mlade  ljudi. Drugega dela ni bilo na razpolago, srečen sem bil, da je bila vsaj ta zaposlitev. Naslednjo zimo, pred mobilizacijo v italijansko vojsko, sem delal v gozdovih nad Skalo v Soči. Tu je bilo delo pri žičnici nekoliko lažje in manj življenjsko nevarno. Pozneje sem v Italiji večkrat razmišljal, da je bilo v domačih gozdovih vsaj polente dovolj, tam pa smo bili lačni. 

Od mladih nog sem bil otrok gora, nizkih in visokih, poraslih in skalnatih, kopnih in zasneženih. Tam me je popotnik lahko srečal vse do mojih sedemdesetih let. V družbi, največkrat pa sam, sem se vzpenjal na Pihavec, Luknjo, Križke pode, na Triglav, Prehodavce, planino Trebiščino, na vrh Ozebenika, Tičerce in Prisanka. V Pihavcu in na Križkih podih sem se podil za čredami ovc in koz in nabiral planike. Na vrhovih sem občudoval njihovo strmino in skalovje, njihovo navzočnost. Prehodil sem večino vzpetin in spoznal njihove stranske poti, tako tiste, ki so jih speljali ljudje in tiste, ki so jih zarisale divje koze – gamsi ali živina.  

Koze so nam večkrat zašle v prepadne stene, se zaplezale in se niso mogle več vrniti, niti nadaljevati naprej. Morali smo jih navezati z debelo vrvjo in jih rešiti strmih prepadov.  

 Nekaj let je v Pihavcu delovala planina Zajavor. Tam je bila tudi staja za živali in streha za ljudi. Čez poletne mesece v letih 1938 in 1939 sem bil tukaj zaposlen kot mlekar. Prvo leto je bilo vremensko ugodno, zato je bil pridelek sira in skute zelo dober in celo pred drugimi planinami, drugo poletje pa je bilo deževno in mrzlo, zaradi česa je bil mlečni pridelek občutno manjši. Kvaliteta ni zaostajala za kvaliteto v drugih planinah. Še danes razmišljam, kako sem lahko tako mlad, pri šestnajstih letih, to manj hvaležno delo tako uspešno opravljal. Primanjkovalo je vode, v sušnem poletju smo je imeli še ravno za dvakrat dnevno kuho polente. Posodo smo umivali z vročo sirotko. Pastirji so bili od mene mlajši. Velikokrat so bili cel dan premočeni zaradi neurij, ko so po strminah Pihavca vodili črede živine. Na Luknji jih je pogosto zajela temna megla, tako da podnevi ni bilo videti več kot pet metrov pred seboj. Večkrat so zaradi tega izgubili del svoje črede. V bližini staj so se pojavljale tudi strupene kače, največ modrasi, ki so napadali živino in je marsikatera ovca poginila zaradi njihovega ugriza. Tako smo jih bili primorani pobijati.

Življenje v takratnih časih je bilo za otroška in mladostna leta nevarno in naporno, saj smo se prebijali iz dneva v dan brez sedaj samoumevnih higienskih, zdravstvenih, živilskih, prenočitvenih in drugih nujnih življenjskih potrebščin. Takšne razmere so tudi botrovale bolezni mojega brata Jožeta, ki je po preteku dveh let trpljenja umrl, star komaj 19 let.

Pri izviru studenčne vode je bil v trdo skalo izdolben za dvajset litrov velik vodnjak. V sušnem obdobju je voda tako počasi pritekala iz skale, da se je natekla šele po šestih ali osmih urah. Včasih se je zgodilo, da  so vodo pobrali italijanski vojaki – planinci, ki so taborili petdeset metrov nad našo stajo. Do vode je bilo okoli dvesto petdeset metrov poti. Nosili smo jo v petnajst litrski leseni posodi, ki je bila narejena tako, da jo je bilo moč nositi na hrbtu. Običajno smo šli po vodo zgodaj zjutraj, ko se je komaj svitalo. Takrat je bil bazenček še poln in voda čista. Pozneje so jo umazale kobilice in drugi mrčes pa tudi živina. 

Italijanska vojaška karavla je opazovala gibanje domačinov in drugih ljudi na tem predelu Pihavca. Tedanja "Rapalska" meja je bila pol ure hoda oddaljena od prelaza Luknja, ki ločuje Triglav od Pihavca. Nekega lepega sončnega popoldneva je dol z vrha Pihavca do taborišča prikorakal Avgust Zorč iz Trente. Bil je krepke  postave, neobrit, ostrega pogleda. V nahrbtniku je nosil na dva dela razstavljeno puško. Vojaki so ga opazili, a ga niso ustavili, niti kaj rekli. Ko je prišel k nam v stajo, je povedal, da je bil na lovu za gamsom, a ga ni zadel. Bil je divji lovec. Prosil me je, da ga ne izdam. Po njegovem odhodu je do mene prišel vodja vojaške karavle in me začel spraševati, kdo je moški, ki se je pri nas ustavil. Dejal je še, da se mu zdi sumljiv in da je lahko kakšen agent, ki raziskuje, kaj se dogaja ob meji z Jugoslavijo. Odločno sem mu odvrnil, da je to domačin, ki je prišel v planino, da bi mladim ovcam natrosil krmilno moko s soljo. Lastniki so namreč občasno prihajali obiskat svojo živino in so ji polagali sol na ravni del skale ob vodi. Italijan se je z mojim odgovorom zadovoljil in je odšel.

Naslednji dan se je vrnil in mi naročil, da moram iti z njim v dolino Zadnjice  k njihovem generalu, da še njemu pojasnim, kdo je človek, ki je bil ob meji in kaj je tam počel. Branil sem se, češ da sem že njemu vse povedal in da ne grem v dolino. Vendar je vojak vztrajal in ni mi preostalo drugega kot da izpolnim njegovo zahtevo. Šla sva do generala, ki je imel svojo pisarno in tudi stanovanje v leseni stavbi na desni strani Belega potoka, v gozdu. Hiša je stala na ravnici z zelenico. Ko me je zagledal, so bile prve besede resnega in ostrega italijanskega komandanta planinske divizije:"A ta je tisti vohljač, ki se klati ob naši meji?" Odgovoril sem mu, da tisti nisem, pač pa da je bil tam  prej imenovani domačin, ki je prišel k ovcam. To je potrdil tudi vodja obmejne skupine vojakov. S tem se je general zadovoljil, a hotel je vedeti, kdo pa je oseba, ki se je pri meni zadržala prejšnji dan. Ko sem mu povedal, si je podatke zabeležil in naju odslovil. Ko sva se z italijanskim vojakom vračala, me je kar naprej skušal in vztrajal na tem, da je oseba, ki je bila prejšnji dan v planini sumljiva in da naj povem resnico o njej. Vztrajal sem pri tem, kar sem že povedal in nekoliko pomiril Italijana. Dejal sem mu tudi, da se naj gre k Trentarju sam prepričat o tem, zakaj je hodil po planini, vendar tega ni storil. Pri sebi sem razmišljal, da so se ga Lahi bali, saj ga sami niso ustavili, ko je hodil po Pihavcu, tudi niso prišli za njim, ko se je ustavil pri nas v planini in po tem, ko je odšel od nas, so ga, zbrani v gruči le opazovali, kako se odpravlja v dolino, dokler se ni izginil v bukovem gozdu.  

Krivična rapalska meja med Italijo in Kraljevino Jugoslavijo, ki je potekala čez sam vrh Triglava, preko Luknje, Bovški Gamsovca, Križa, Razorja in Vršiča, je povzročila veliko hudega tudi Trentarjem in padle so celo žrtve.

Kmalu po prvi svetovni vojni, leta 1926, so mejo prestopili trije Trentarji – Ivan, Andrej in Anton Zorč ter za Luknjo posekali macesen, da bi iz lesa naredili posodo za vodo. Še preden so končali, so jih aretirali jugoslovanski graničarji, ki so imeli svojo postojanko v bližini gozda za Luknjo. Po zaslišanju jih je graničar odpeljal skozi dolino Vrat  proti Mojstrani. Po poti so graničarja napadli, mu odvzeli puško in pobegnili nazaj navzgor v smeri Kriških podov.

Kmalu je sledilo maščevanje proti nič krivemu domačinu. V tistem času so italijanski vojaki in nekateri domačini gradili mulatijero na Triglav in Luknjo. Graničarji so iz svoje postojanke to početje vestno opazovali. Nekega dne je po končanem delu odšel Franc Zorč – Rutar iz Trente na Luknjo nabirat planike. Tam je padel v zasedo graničarjev, ki so ga odpeljali proti Mojstrani in ga med potjo ustrelili, češ da je hotel pobegniti. Pravi vzrok zločina ni bil nikoli ugotovljen in pojasnjen. Franc je pokopan na pokopališču v Dovju. Ta zločin ni povzročil samo žalovanje svojcev, temveč tudi sovraštvo do tistih, ki so bili tega krivi.

Graničarji so nekega dne z Luknje odpeljali vse naše koze, ki so se tam ob lepem vremenu pasle. Pomolzli so jih in jih preko Vrat odpeljali v Mojstrano. Oče in teta Pepa sta zahtevala koze nazaj in šele čez nekaj časa so jima ustregli. Postavili pa so očetu ultimat, da pove imena Trentarjev, ki so jih bili zajeli in so jim nato pobegnili. Oče, ki je srbohrvaščino dobro obvladal, jim je odločno zagotavljal, da o tem ne ve ničesar. Če Srbi po dolgem prerekanju ne bi popustili in koz vrnili, bi bil oče prisiljen imena povedati, saj je bila takrat domača živina poleg majhne količine pridelanega krompirja za številno družino edini dohodek.

V Trenti je bilo ves čas države Italije veliko vojske in državnih uradnikov. Tako sem vsak čas srečal kakšnega tujega vojaka, črnega fašista, financarja ali karabinjerja (žandarja). Ti so se iz Soče navadno pripeljali s kolesom.  Bliže ko je bila napoved druge svetovne vojne, več vojske je bilo v dolini, zlasti alpinov (planincev). Vojaško so se usposabljali in se pripravljali na napad na Grčijo in Kraljevino Jugoslavijo. Večji del vojske je taboril pod šotori na desnem delu Belega potoka vse do Krajcarice in na zelenici pod Triglavom. 

Pot, ki je peljala mimo naše pristave v Zadnjici (in ki še pelje mimo naše počitniške hišice), je bila zaradi nenehnih pohodov vojakov in otovorjenih mul k strelišču pod Triglav ob suši v prahu, brez bilke trave, ob moči pa v blatu.  Mule so dvigovale prah in škropile blato, tako, da je bilo sicer belo prepleskano zidovje naše hišice popolnoma temno. Živali so spremljali roji muh in komarjev, da so bile nemirne pod težo orožja in streliva. Prebivalci Zadnjice smo bili na milost in nemilost prepuščeni bobnenju in trušču streljanja iz vseh vrst orožja in vpitju vojakov, ki so se pripravljali na vojno.  

V naši hišici sta bila takrat dva prostora, majhna kuhinja z nizkim ognjišče in sobico. Tam je bila tudi "beznica" – jama pod podom – velikosti približno treh kubičnih metrov. Beznica je služila za hrambo živil in tudi  semenskega krompirja v zimskem času. Mama je imela tam tudi nekaj testenin, ki jih je dobila v zameno za sir od italijanskih vojakov. Nekdo jo je naznanil fašistom, češ da tega ne bi smela storiti. Ker je mama pričakovala preiskavo in zaplembo, je lesena vratca beznice prekrila s pregrinjalom, na vrh pa položila zibelko z dojenčkom – sestro Marijo.  Fašisti, ki so res prišli, so kljub preiskavi hiše in gospodarskega prostora ostali praznih rok. Vse seno na hlevu so premetali. Pozneje je mama skrila testenine na drugo mesto v bližini hiše, jedli pa smo jih pozneje. Lahi so še prišli v hišo, beznice pa niso odpirali. 

Več let je potekala gradnja vojaških poti (tako imenovane mulatjere) na vrhove Julijcev. Ob gradnji so se zaradi miniranja sprožali plazovi skal in kamenja,  kar je ogrožalo ljudi in živino. Zaradi tega je bilo pogosto prepovedana pot proti Triglavu, na Križke pode in drugam. Na Vršiču so gradili bunkerje in domačinom ni bilo dovoljeno tja. Velikokrat niti po živino niso smeli, če je zašla v bližino meje. Vojaki so večkrat pomolzli ovce in koze, na njihovih jedilnikih pa se je našlo tudi meso domače drobnice. Nekoč se je zgodilo, da so vojaki pod sedanjo planinsko postojanko Pogačnikov dom postrelili čredo mlečnih koz, ker so mislili, da so divje. Škodo so delno poplačali, niso pa se opravičili. 

Fašisti so po dolini Zadnjice patruljirali v družbi velikih in napadalnih psov. Nekoč je takšen pes napadel našo ovco in na hitro opravil z njo. Prepozno sem prišel, da bi ga s palico odgnal. Dogodek sta opazovala fašista, ki psa nista poklicala k sebi. Ko sem ju prosil, naj mi ovco plačata, sta me vrgla na tla in nekaj časa držala razjarjenega psa, da se je z odprtim gobcem s sprednjimi tacami dotikal mojih prsi. Trdila sta, da nimam pravice od njiju zahtevati odškodnine in zahtevala, naj se jima opravičim. Moja mama, ki je dobro obvladala italijanski jezik, je pri komandantu izprosila, da so plačali vsaj nekaj – tretjino vrednosti umorjene živali. Ovco smo morali zakopati, saj ni bila primerna za hrano. 

         

Fašistom je na lesenem drogu ob njihovi postojanki, ki je bila v lovski hiši pod nekdanjo kočo Zlatorog, plapolala zastava. Nekoč se je tako zavila ob drog, da je sami niso znali odmotati. Prosili so osemnajstletnega soseda Avgusta Zorča, da jim v zameno za tri litre črnega vina pomaga. Ta je brez derez ali kakšnih drugih pomagal splezal na drog in zastavo odvil. Ko je splezal na tla, ga je pričakal poleg voda vodja fašistov in namesto obljubljenih treh litrov vina je dobil udarce s pestjo, češ da tega ne bi smel napraviti brez njegove vednosti. Ostali fašisti so ga sicer zagovarjali, toda ni pomagalo.

Neke jesenske noči so fašisti aretirali in zaprli več domačih fantov in mož zaradi prestreljenega klobuka enega izmed njih. Po nekaj dneh zasliševanja in zastraševanja osumljencev so dognali, da si je fašist sam prestrelil klobuk. Dokaz sta bila izstreljena tulca iz njegove puške, ki so ju našli ob Soči. Italijani se domačinom niso opravičili ali plačali čas, ki so ga neopravičeno preživeli v zaporu, kjer so morali trpeti žalitve in pretepanja. Proti svojemu človeku niso ukrepali, razen da so ga poslali nekam v Italijo, kamor je pa sam želel oditi.

Večkrat so fašisti pretepali domače fante, predvsem v gostilnah, kjer so ti prepevali, fašisti pa so sovražili slovensko petje in slovensko besedo. Nekoč je pijan fašist s kolesom brez luči zapeljal v gručo mladih fantov, kjer sem bil tudi  sam med njimi, in poškodoval Antona Pretnerja (Furlanovega) po obrazu. Za poškodbo Pretnar ni dobil odškodnine.

Pred postojanko so imeli velikega in hudega psa, ki je napadal mimoidoče kolesarje. Psa od tega niso odvračali, ampak so mirno opazovali, kako jih pes preganja. Pred postojanko so igrali nogomet in žoga je venomer padala na naš travnik, ki je bil pohojen in trava uničena, škoda pa je ostala seveda nepoplačana.

Tudi v našo hišo je večkrat prišla njihova patrulja. Ure in ure so sedeli v hiši in nas opazovali, kako se do njih vedemo. Čeprav so bili za teroriziranje in preganjanje mirnih domačinov dobro plačani, so za tisto, kar jim je mama postregla, le slabo plačali ali pa sploh niso. Obnašali so se oholo in gospodovalno, zvišani nad slovenskim, po njihovem zatrjevanju manj vrednim človekom.

Ena skupina črnosrajčnikov se je ukvarjala z zavarovanjem meje, pri čemer niso bili preveč uspešni, saj niso poznali vseh ilegalnih poti preko meje. Preko teh so z obeh strani nemoteno prehajali ljudje. Druga skupina italijanski fašistov se je ukvarjala z zaščito gozdov.

Za sečnjo v gozdu ali za pašo koz so bile predpisane visoke kazni. Nemogoče je bilo ubraniti kozam, da ne bi zašle v gozdove, ki obkrožajo celotno dolino. Najprimernejši pašniki so bili v Pihavcu in na Kriških podih. Ker je potrebno do teh pašnikov po gozdu, sta me nekega jutra, ko sem vodil čredo v Pihavec, ustavila fašista, ki sta me čakala v zasedi. Na njuno zahtevo sem se moral s čredo vrniti v dolino do ceste in po njej pod Triglav, nato pa po vojaški poti na Luknjo. Ko smo vsi skupaj že skoraj prišli do ceste, sta nasproti prihitela moja starša. Oče je glasno vpil, kam vodim čredo in udaril s palico po obcestnem štoru, da se je prelomila. Mama je očeta pomirila in fašistoma pojasnila, da se po stezi vodi živina v Pihavec že stoletja, kar je Trenta naseljena, ter je najkrajša in najprimernejša za živino. Laha se nista dala prepričati in vsi skupaj smo se vrnili do ceste. Čez nekaj dni je sledila kar velika denarna kazen. Od tedaj naprej so fašisti kontrolo paše oziroma prehodov živine skozi gozdove v Zadnjici še zaostrili. Nekoliko so kontrolo opustili v poletnem času, ko je bila živina v planinah.

Fašisti so imeli žal tudi domačega zaupnika, ki jim je poročal, kaj ljudje govorijo in počnejo.

V vojaški kasarni, poznejšem hotelu Jalovec, so imeli svojo postojanko dobro plačani uniformirani financarji. Ti niso bili tako napadalni in kruti kot fašisti. Postojanko so imeli tudi pod vznožjem  vrha Triglava (Morbenja) in na Vršiču. Nadzorovali so v glavnem le rapalsko mejo zaradi prekupčevanja. Kar nekaj domačinov so spravili v zapor. Osumljeni so tudi bili, da so vrgli Brginca, po domače Štruklja, s ceste na Malem Vršiču tik pod kapelico v prepad proti reki Soči, kjer je obležal mrtev.

                                                                    

Naslednja skupina italijanske policije so bili karabinjerji. Nameščeni so bili v kasarni v Soči. Ta je sedaj preurejena v gostišče. Oblečeni so bili v elegantne črne obleke. S kolesi so se večkrat pripeljali v Trento in terorizirali domačine, nekaj pa so jih tudi odpeljali v zapor. Domač človek je bil v času okupacije na vsakem koraku nadzorovan in v vseh pogledih zatiran.

Nekaj dni pred napadom na tedanjo Jugoslavijo so fašisti izselili vse prebivalce v pasu 15 kilometrov od meje. Pozno ponoči so nas obvestili, da moramo v nekaj urah zapustiti domove in se zbrati na Logu pri Gostilni Zorč. S seboj smo lahko vzeli le najnujnejše potrebščine, nekaj hrane in obleke. Zraven smo odpeljali tudi črede ovc in koz, ki smo jih pa dali v varstvo domačinom v vasi Soča. V Bovec smo prispeli do drugega večera, kjer smo prespali. Pri tem smo se morali sami znajti. Naslednji dan so nas z avtobusi odpeljali v Tarcento v zgornjem delu Italije. Tam so nas nastanili v kasarnah. Za hrano in najnujnejše je bilo poskrbljeno. Po dvajsetih dneh bivanja, potem ko so si trije okupatorji slovensko ozemlje razdelili, smo se z avtobusi vrnili v Bovec, od tod pa naprej v Trento. Spotoma smo odpeljali tudi živino. Ko smo prispeli domov, smo našli izpraznjeno hišo, vsa je bila nastlana s slamo in senom. Ostala je le lesena kad z zaseko, ki sem jo shranil pod večjo skalo in nanjo naložil kamenje, da sem jo obvaroval pred lisicami.

Brat Joško je ves čas izselitve od doma preživel z visoko vročino in gripo. Čeprav je mama  pogosto obiskovala zdravnike v Vidmu in jih prosila, da bratu pomagajo, jih obdarovala s kozlički, ni nič pomagalo. Bolniški stroški so znašali preko 2000 lir, to pa je bilo toliko, da sem za ta denar na primer delal  šest mesecev v gozdu v Vasi na Skali nad Sočo. Gripa je Jošku pustila posledice na ledvicah in srcu, kar je bilo zanj tako usodno, da je julija 1943 leta umrl.

Ker je bil vzrok njegove smrti italijanska okupacija, bi ga morala naša tedanja oblast šteti za vojno žrtev, mami pa po tedanjih predpisih dodeliti redno mesečno priznavalnino.

V italijanski vojaški suknji

Meseca maja leta 1941 sem bil na vojaškem pregledu – viziti – potrjen za služenje vojaškega roka.

Ker je bila druga svetovna vojna že v razmahu, sem bil 29. januarja 1942 leta poklican v vojsko. Ko sem se poslavljal od doma, me je najbolj žalostilo to, da brata Joška, ki je bil tako slab, da je samo še ležal v postelji, ko se vrnem in če se vrnem, verjetno ne bom več videl. Do Bovca sem se peljal na tovornjaku. Bil sem brez plašča in zelo me je zeblo, saj je bila temperatura minus 20 stopinj Celzija. V kabini tovornjaka je bilo prostora le še za mojega očeta, ki me je spremljal. V Bovcu so bili že zbrani domači fantje tisti iz bližnjih vasi, ki so tudi bili poklicani v vojsko. Pred odhodom avtobusa smo zapeli nekaj žalostnih pesmi o odhodu v vojsko, kar je očeta še bolj žalostilo. Domačini in Italijani so nas poslušali in niso nič govorili. Na poti so se nam v Kobaridu pridružili bodoči prijatelji, s katerimi sem bil na vojaški komandi v Vidmu dodeljen tako imenovanim bersaljerom oziroma pešpolku v mestu Siena v Toskani. Med nami je bil tudi prijatelj Alojz Melan, ki je živel v Svinu pri Kobaridu.

Naslednji dan smo se pripeljali do Siene. Na železniški postaji nas je nič kaj prijazno sprejela vojaška patrulja in odpeljala v kasarno. Tam so nas pričakali starešine in tudi ti z nami niso delali v rokavicah. Z grenkobo v srcih smo opazovali kako morajo vojaki teči v krogu. Še isti dan so nas oblekli v navadne vojaške obleke, na glavah pa smo nosili rdečo kapo s cofom, ki je visel od nje. Bodrilo nas je le to, da smo bili vsi dodeljeni v isto četo. Tudi nad hrano smo bili razočarani, saj čez cel dan nismo dobili niti toliko, kot bi bilo normalno za en obrok. Za zajtrk je bila črna kava, za kosilo manjša količina mineštre z zeljem, rekli so ji kavolo, in hlebček kruha, za večerjo pa je bila juha z navadno trdo in neužitno govedino, le redkokdaj je bilo meso mehko. Tako sem se moral dodatno prehranjevati, vendar se veliko ni dalo kupiti. Največkrat sem si privoščil suhe fige. Občasno so mi od doma poslali kakšen priboljšek. Pri podhranjenosti, ki smo je bili deležni, so bile vojaške vaje zelo naporne, saj so obsegale hitro hojo oziroma tek hitrosti 8 km na uro v razdalji tudi do 60 km na dan. Del vojakov so morali večkrat prepeljati do kasarne s tovornjaki, saj so zaradi izčrpanosti v hudi vročini obnemogli. Nadrejeni so se sklicevali na vojno, v kateri smo bili, in da nas morajo pripraviti, da bomo sposobni za vojne razmere, če nas pokličejo na fronto. Komandant bataljona, ki je bil bojevit polkovnik še iz prve svetovne vojne, je naše usposabljanje opazoval s konjskega hrbta in svoje podrejene ošteval, ker z nami ravnajo premalo strogo, da naj bodo bolj kruti in nas naj tudi pretepajo brez usmiljenja. To se je uresničevalo na vojnih pripravah v San Geminianu. Po tem manevru je bilo del vojakov poslanih na vzhodno fronto, del pa na bojišče v Afriko. Med njimi ni bilo Slovencev. Po napornih vajah smo se vrnili v Sieno, kjer smo nekaj dni mirovali, da smo se opomogli od velikih naporov in izčrpanosti.

Ob prostih izhodih iz kasarne sva z rojakom Cirilom Bradeškim iz Soče obujala spomine na domače kraje.

Nekega dne so pripravili veliko parado, katere se je udeležilo več rodov vojske.  Po paradi je bil zbor vseh pred tribuno, na kateri so maševali katoliški škofje. Govorili in prepričevali so nas o tem, da je končna zmaga te vojne na strani velike Nemčije, Italije in Japonske. Molili so za Mussolinija in kralja Vittoria Emanuela III. Tistim vojakom, ki so odpotovali na bojišča,  so njihovo orožje blagoslavljali. Večina vojakov ni prispela na bojišče v Afriko, saj je njihova ladja na poti tja naletela na mino. Le malo se jih je rešilo s pomočjo rešilnih pasov in rešilnih čolnov, večina pa je potonila skupaj z ladjo.

Po končanem maševanju in govorih različnih govornikov ter blagoslavljanja vojske in orožja, je neki tržaški Slovenec dejal: «Govori visokih cerkvenih škofov so bili v nasprotju s tem, kar uči katoliška vera, saj ta uči da ne ubijaj, ne kradi, spoštuj svojega bližnjega in tako naprej«. Takrat smo pričeli o tem razpravljati in prvič razmišljati o tem, da s to vero v boga nekaj ni v redu. Tržačan je tako sklenil, da boga ni, drugi pa smo mu pritrjevali.

Nekega dne se je pripetilo, da se neki vojak, ki je pri vaji vožnje z motorjem nanj sedel prvič, ni znal ustaviti. Tako se je vozil po vadišču toliko časa, da se je motor zaradi tega, ker je porabil ves bencin ustavil sam. Oficir je v kričanju in žaljenju vojaka skoraj zblaznel, mi pa smo se na tihem smejali. Ko je vojak stopil z motorja, ga je oficir večkrat udaril s pestjo po vratu. Pretepanje je bilo na splošno v praksi, saj so se sklicevali na to, da je v tej vojni potrebno zmagati. Skoraj vsak dan so nas preganjali na dvorišču pred kasarno, da smo tekli do onemoglosti. Nekateri so menili, da bi bilo bolje, da nas pošljejo na fronto, ker so pričakovali, da bo tam manj naporno.

Usposabljali so nas tudi za vožnjo vojaških avtomobilov. Nekaj časa pred šoferskim izpitom sem bil prve dni septembra 1942 kot prvi Slovenec iz čete na svoje presenečenje, in kot sem kasneje videl na srečo, poklican v pisarno komande čete. Tam sem oddal orožje in opremo. Povedali so mi, da sem premeščen v delavski bataljon v Aquilo, kjer bom našel tudi svoje rojake. Za spremstvo sem imel nekega podoficirja, ki me je spremljal vse do prihoda v Aquilo. Že kmalu zatem sem srečal Simona Lipeja in rojaka iz Trente Jožefa Zorča ter Primorce in Istrske Hrvate.

Zbolel sem za krvavo grižo tako hudo, da sem se komaj držal pokonci. Kolega iz Trente sta me odpeljala v bližnje gostišče, kjer sem natakarju povedal kako sem bolan. Ta mi je priporočil kozarec dobrega črnega vina, kar me je nekoliko okrepilo in izboljšalo zdravje. To sem ponovil še nekaj naslednjih dni in kmalu sem ozdravel.

Kmalu so nas razporedili v čete in nas odpeljali v razne kraje Italije in na otoke. Tako je Simon odpotoval na Sardinijo, Jože v južno Italijo, sam pa sem pristal v vasici Atteleto.

Tudi Jože Tožbar iz Trente je bil nekaj časa tam, nato pa je bil premeščen na Sardinijo. Ko smo se z  vlakom pripeljali v to zaostalo, zanemarjeno in zapuščeno vasico Atteleto, nekaj časa ni bilo videti na cesti nobene ženske, redki moški pa so bili vase zaprti. Namestili so nas v betonski bunker in v neko klet. V bunkerju je bilo zaradi pršenja vodnih kapljic s stropa vlažno in mrzlo. Zaradi tako neugodnih pogojev bivanja je Tožbar dobil visoko vročino. Pomagal sem mu z vročim mlekom. Zbolelo je še več tovarišev. Končno so nas preselili v neko staro zapuščeno hišo, kjer je bilo bolj suho in ugodno za preživeti.

Vsak dan so nas spremljali častniki v pet do deset  kilometrov oddaljen gozd, katerega sestoj so bile bukve in hrasti. Drevesa smo podirali in iz njih izdelovali železniške pragove ali pa smo pripravljali les za drva, tako da smo jih obelili in zlagali na klaftre. Vse smo nato spravljali do prevozne poti.

Kmalu smo v vasi naleteli na nekakšen hram, ki sicer ni bil podoben gostilni, so pa v njem prodajali dobro črno vino. Gostilničar se nas je ob vstopu prestrašil, a kmalu se je pomiril in nam prinesel vina. Tako reven lokal je to bil, da še kozarcev niso imeli za vse, ko nam je vino postregel v steklenici, čeprav smo bili le manjša skupina,. Dodal je še nekaj lončkov in na pol polomljenih skodelic. Ko smo se pogovarjali v domačem, slovenskem  jeziku in tudi zapeli kakšno svojo narodno pesem, nas je gostilničar z zanimanjem poslušal. Ko smo želeli ob odhodu naročeno vino plačati, je to odklonil s pripombo, da si želi dobrih odnosov z nami in da naj še pridemo. Vztrajali smo, da račun poravnamo, kar smo tudi storili. Vprašali smo ga, zakaj je bil ob našem prihodu tako vznemirjen in boječ. Končno je povedal, da je vaščanom duhovnik v cerkvi oznanil, da prihaja skupina upornikov, ki so jih italijanski vojaki polovili v primorskih gozdovih. Da se naj jih izogibajo, zlasti mlada dekleta, ker posiljujejo in tudi ropajo. Da zelo sovražijo Italijane. Na tak način je o nas govoril duhovniku fašistični komandant čete, ki je nekaj dni pred nami prišel ugotavljat ali je možna nastanitev moštva.

Ko so nas neke nedelje po vojaško urejene v četo pripeljali v cerkev, so se vaščani polagoma pričeli pogovarjati z nami. Tako smo imeli z njimi vedno več stikov. Dekleta so nam proti plačilu prala perilo, nekatere so nam omogočile, da pri njih skuhamo polento, saj je bila vojaška hrana izredno pičla.  Z Jožetom Tožbarjem in še enim tovarišem, Bergincom iz Žage, smo koruzno moko kupili pri kmetih, nato pa nam je polento kuhala neka starejša ženska. Ko smo delali v gozdu, so nam kosilo prinesli s konji v vojaških kotlih. Pozimi je bila mineštra zamrznjena v ledene kepe. Niso nam vedno dovolili, da bi zakurili in jo pogreli. Oboroženi italijanski stražniki so nas k delu neusmiljeno priganjali. V začetku so nas prelisičili s tem, da so nam obljubili plačilo na normo. Potrudili smo se in ko so zaznali našo zmogljivost, so hoteli, da vsak dan tako delamo, vendar brez plačila. Nekateri Istrani so na vsak način hoteli plačilo in so k temu nagovarjali oficirja, ki se je zdel bolj umirjen in pameten, toda dosegli niso ničesar, nekatere so celo zaprli v bunker, tako da so dobili še manj hrane kot sicer. Stražarji so bili zelo občutljivi glede našega odnosa do vojaških porazov na bojiščih. Obveščal jih je vohun, Istran Tartalia. Ta se je pozneje, po razpadu Italije pridružil fašistom in pri njih ostal do konca vojne.

Tudi tukaj sem zbolel za krvavo grižo. Mučila me je skoraj celi mesec in veliko žeje sem moral prestati, da sem se končno polagoma pozdravil s črnim vinom. Niso nam privoščili ne zdravnika ne zdravil. Nekateri fantje so bolehali za malarijo, pomoči pa ni bilo. Na smrt bolnega tovariša so želeli kolegi iz Ajdovščine spraviti v bolnišnico, vendar komandant čete ni dovolil. Dejal je: »Ali še ni krepal tisti v kleti?«. Čez nekaj dni smo ga brez slovesa

Pokopali.

Spomladi 1943 so nas premestili v vasico Oppi. Nekateri prebivalci so naš odhod obžalovali, saj so spoznali, da so bili ob našem prihodu v Atteleto napačno obveščeni o našem vedenju in načinu življenja. Najbolj je prizadelo gostilničarja, saj se je prodaja vina v

času našega bivanja tam razcvetela.

V vasi Oppi smo prebivali v lesenih barakah in tudi delali v gozdu, kar je trajalo vse do razpada Italije. Meseca julija sem od doma prejel žalostno vest, da je preminul brat Joško. Prosil sem komandanta za dopust, da bi šel na pogreb. Odvrnil mi je, da so dopusti prepovedani in da bi gotovo rad postal upornik in se boril proti italijanski vojski v provinci Gorici.

Kmalu nas je razveselila vest, da Mussolinijev črni fašistični imperij razpada. Ta vest nas je ohrabrila in tudi obnašanje italijanskih stražarjev proti nam se je popravilo. Postajali so zaskrbljeni in ponižani zaradi velikih vojnih porazov italijanske in nemške vojske na zahodni fronti ter napredovanja Angležev in Američanov, ki so se že izkrcali na Siciliji in prodrli tudi na Apeninski polotok. Slišalo se je grmenje ob bombardiranjih italijanskih mest in bližanju fronte. Končno je 8. septembra  1943 italijanska fašistična država kapitulirala. To je bil za nas zelo srečen in že nekaj časa pričakovan dogodek, italijanski stražarji skupaj s komandantom pa so pobegnili. Le nekaj korakov od nas so se pomikale motorizirane nemške kolone. Nemci so nas skoraj hudomušno opazovali in proti nam niso ukrepali, še sreča je bila, da nas niso aretirali.

Pri domačinih smo zamenjali vojaško obleko za civilno, da smo bili pred Nemci bolj varni. Oblekel sem ponošene črne hlače, raztrgano belo majico in pošvedrane nizke čevlje. Nogavic nisem imel. Ker so bile ceste zasedene z nemškimi vojaki, smo se v manjših skupinah po stranskih poteh napotili proti oddaljeni železniški postaji. Prva dva dni vožnje z vlakom smo nemoteno potovali do neke železniške postaje v severni Italiji. Tam so esesovci vstopili na vlak in pričeli po vrsti legitimirati potnike. Mnoge so aretirali. Iz trdnega spanja me je vrglo vpitje nemškega vojaka – auf, militer – a ta trenutek se je pričel vlak premikati, Nemci so skočili z vagonov. To je bila rešitev zame in za nekatere druge potnike. Pred naslednjo postajo nam je sprevodnik ob zmanjšani hitrosti vožnje omogočil, da smo lahko odskočili in tako nismo padli v naslednjo nemško zasedo. Peš smo se podali naprej. Domačini so nam nudili hrano in zasilno prenočišče. Na naslednji postaji smo se najprej prepričali, da ni Nemcev, potem pa se povzpeli na vlak in se srečno vozili vse do Vidma. Tam smo poslušali radijsko obvestilo Mussolinija, da se je potrebno odzvati mobilizaciji v organizirane fašistične vojaške sile. Od nas ni nihče sledil temu pozivu. Odpeljali smo se s prvim avtobusom vse do Bovca. Z menoj so srečno prispeli tudi nekateri rojaki iz Zgornjega Posočja. Tudi v Bovcu so bili Nemci. Približali so se avtobusu, vendar nas niso zadrževali.

Ivan Zorč – Rutar iz Trente mi je povedal, da je vsa dolina proti Trenti svobodna in nemoteno dostopna. Potem, ko sem v Bovcu prespal, sem drugo jutro z vozom odpotoval proti domu. Z veseljem so me sprejeli domačini v gostilni Pri Čotu. Zanimalo jih je moje vojaško življenje v Italiji in nemška okupacija po italijanski kapitulaciji.

Ko sem se bližal domu, so me zagledali starši, sestri in teta, ki so bili na travniku zraven hiše in v en glas zavpili: »Lojz je prišel!« Čeprav je bilo snidenje z najdražjimi domačimi prijetno, so tekle tudi solze ob misli, da brata Joška ni več med nami. Brat Viktor se je nekaj dni pred menoj vrnil s Sardinije in je zaradi malarije z visoko vročino ležal v postelji. Po ozdravitvi se je priključil partizanom v Rezijanskem bataljonu, kjer se je bojeval do konca vojne.

Očeta je zanimalo najnovejše dogajanje, nemška okupacija Italije, njihovo teroriziranje ljudi, aretacije in izgon vojakov ostankov italijanske vojske, med katerimi so bili tudi Slovenci, v koncentracijska taborišča smrti. Zanimala ga je tudi naša partizanska vojska, ki smo jo navdušeno pozdravljali iz avtobusa vse od Kanala do Žage pri Bovcu. Takrat sem, v Kobaridu, prvič videl rdečo zvezdo in slovensko zastavo. Tudi Soča in Trenta sta svobodno zadihali po odhodu italijanske okupacijske vojske, drugih fašističnih črnosrajčnikov, financarjev in žandarjev. Bilo je mirno in tiho, ko smo ostali sami domačini v dolini. Starejši ljudje so ugibali, kaj se bo še dogajalo, saj so se zavedali, da vojne še ne bo tako kmalu konec in da je nemški okupator še zelo močan. Nekateri domačini so uspeli odnesti zaloge odhajajoče italijanske vojske še preden so prišli čez Vršič Nemci. Viške tega so pozneje izročili partizanom.

Odhod v partizane in partizanski boj

Septembra leta 1943 se je uspelo številnim Slovencem iz delavskih bataljonov, zaporov in vojske vrniti domov ter se pridružiti partizanski vojski. Mnogi fantje in možje, ki so ostali daleč od doma pod anglo-ameriško zasedbo na jugu Italije, v Kalabriji, na Siciliji, Sardiniji, severni Afriki, na Bližnjem in Srednjem Vzhodu, so se deloma v jeseni 1943. leta, deloma v začetku 1944. leta vključili v prekomorske brigade NOV.

Veselje in navdušenje po srečni vrnitvi domov je kmalu splahnelo, saj je hotel nemški nacistični okupator ta strateško občutljiv prostor obdržati pod čim ostrejšo vojaško kontrolo, ki je zahtevala še veliko gorja in žrtev, preden je bil poražen in izgnan s slovenske zemlje.

Po preteku nekaj dni srečnega življenja v krogu svojih domačih, sem se v vasici Čezsoča s prvo skupino prostovoljcev iz Trente pridružil tretjemu bataljonu druge Soške brigade NOV, ki se je pozneje preimenovala v osemnajsto Bazoviško brigado. Njen sedež je bil v Kobaridu. V brigadi je bilo okoli tisoč dobro oboroženih borcev, ki so bili razporejeni po obrambnih položajih. Delovala je telefonska in kurirska zveza. Brigada je bila v sestavu 27. Goriške divizije, ki sta jo sestavljali še 17. brigada Simona Gregorčiča in 20. brigada.

   

Obramba borcev na položajih ni dovolila Nemcem, da bi prodrli v Kobarid. To so s svojimi močnimi vojaškimi silami poskušali storiti večkrat, in to iz Bovca, Čedada in Tarcenta, kljub izgubam ljudi, orožja, nabojev in druge vojaške opreme. Šestega oktobra je iz Bovca proti Žagi krenilo sto petdeset mož, ki smo jih krvavo odbili. Istega dne so  naše dobro zaščitene položaje napadli še enkrat. Zapustiti so morali nekaj orožja in se umakniti nazaj v Bovec. Nekaj dni pozneje so bombardirali vasi Čezsočo in Žago in porušili ali zažgali osemindvajset hiš.

Tisti čas smo napadli domobransko postojanko za vasjo Kal pri Koritnici, v kateri so bili Hrvatje. Naš komandir čete jih je prepričeval, da se naj predajo partizanom. Tisto noč predaja ni uspela, se je pa naslednje dni preko Soče v Čezsočo z dvignjenimi rokami predalo trideset domobrancev, ki so bili razporejeni v naše enote. Ostale so Nemci premestili v Kanalsko dolino, ker jim niso več zaupali.

Naša četa je v bližini vasice Strmec napadla nemško kolono in ubila štirideset nemških vojakov in višjega oficirja. Drugi dan po spopadu so Nemci vdrli v vas, našli sledi partizanov, vso vas zažgali, fante od 13 leta naprej in moške po kratkem zaslišanju kot talce ustrelili. Vse ostale prebivalce so zaprli v Rablju. Nameravali so jih odpeljati v koncentracijsko taborišče. Po štirinajstih dneh so jih izpustili, kar je bila zasluga dveh prebivalcev Strmca, ki sta bila zaposlena v rudniku svinca in cinka v Rablju, ki je služil Nemcem.

Z močnim orožjem in topovi so Nemci z bovškega travnika napadli Čezsočo in prisilili naš bataljon k umiku iz vasi. Več kot sreča, da sem se rešil iz tistega pekla!

Po tej borbi smo na cesti proti slapu Boka zaplenili nemški tovornjak s črnim kruhom. Takrat sem prvič jedel nemški kruh. Zaplenjen je bil tudi motor, s katerim sta se partizana naše čete z veliko hitrostjo peljala iz Soče mimo Kala in Koritnice in tako presenetila Nemce, da ju niso mogli zadeti. Na koncu Koritnice sta pustila motor, se skrila v neko stranišče in ponoči pobegnila na osvobojeno ozemlje.

Minirali smo tudi mostove. Nemcem smo onemogočili prehod s tanki in tovornimi vozili preko mosta čez potok Učeja pred Žago in preko mosta čez Sočo pod Pretnerjevo domačijo v Trenti.

Skupina Nemcev je z natovorjenimi konji prišla čez Vršič v Trento, nato v Sočo vse do Bovca. Do bojev ni prišlo, ker tam ni bilo več partizanov.

Zasedli in utrdili smo položaje na obeh straneh reke Soče pred Logom Čezsoškim. Tam so bili Nemci v bojih poraženi.

Kot protiukrep so zbrali večje vojne sile in pripravili napad na branitelje slovenske zemlje. Prva nemška kolona, oborožena s topovskim orožjem, je jurišala iz Bovca ob reki Soči navzgor. To kolono smo napadli in ji zadali velike izgube. Druga kolona je šla preko Čezsoče na vrh Polovnika in od tam udarila na naše položaje severno od Loga Čezsoškega. Tretja kolona je prišla iz Rezije po dolini Učeje. Sovražnik se je s Polovnika na levi strani reke Soče približal našim položajem na dobrih sto petdeset metrov in hkrati zaprl naš izhod oziroma možen umik proti Logu Čezsoškemu, od koder je z močnim strelskim ognjem napadal naše položaje na desni strani Soče. Štab bataljona je ocenil, da smo obkoljeni. Odločil se je za preboj iz soteske na vrh Polovnika. Ker so tudi tam bili Nemci, se je manjši del bataljona, kjer sem bil tudi sam, znašel le nekaj metrov  od sovražnika.  V trenutku, ko smo zaslišali njihov vzklik »Aufpasen!« in še nekaj besed, se je sprožilo na nas močno streljanje za nas nevidnega sovražnika, saj je Nemce krilo grmičevje. Ker so sovražnikovi izstrelki leteli nad nami, smo se srečno, brez žrtev, umaknili po strmem bregu Polovnika po vzhodni strani v gozd. Tam smo prenočili. Tudi naslednji dan nas je spremljala sreča, saj smo se neovirano pridružili drugi skupini bataljona na levi strani Soče.

Na desni strani Soče so se boji nadaljevali. Partizanska težka breda je povzročila izgube Nemcem, ki so gradili zasilen lesen most čez Učejo pri Žagi. Nad Žago in Srpenico so se partizani uspešno upirali napadalcem, v Trnovskih klancih so jih porazili in pognali nekaj kilometrov nazaj proti Trnovem.

Dne 1.11.1943 je sovražniku uspelo prodreti v Kobarid in padla je Kobariška republika, ki je bila ustanovljena 9.9.1943. leta. Hudi boji so se nadaljevali vse do 25.11.1943, ko je bilo jesenske nemške ofenzive konec.

Nemci so občasno z velikimi žrtvami prebili partizansko obrambo v dolini Soče in si pridobili izhod proti zahodni fronti v Italijo.

Veliko žrtev, ranjenih in bolnih borcev je bilo tudi na naši strani.

Tudi sam sem težko zbolel zaradi neprimernega tesnega obuvala in volnenih, večkrat mokrih nogavic. Majhna odrgnina pod gležnjem desne noge je povzročila kasnejše hude komplikacije. Zastrupitve krvi niso ozdravila ne injekcije ne druga zdravila. Ko so zdravniki predlagali amputacijo noge, sem se temu uprl in sem zaprosil za dopust, da se bom zdravil doma po Knajpovem sistemu zdravljenja.

Doma sem poskusil bolečine ublažiti s senenimi obkladki, kar pa ni prineslo rezultatov. Obratno, bolečine so se okrepile, nisem mogel ne spati in ne jesti. Moja voda je postajala krvava. Obiskal me je partizanski zdravnik, Kobaridčan, in tudi on predlagal amputacijo. Vendar še vedno nisem sprejel tega ukrepa. Oče je temeljito proučil Knajpovo knjigo o zdravljenju. Potem so v skladu z navodili v njej pričeli s povijanjem z rjuho, namočeno v mrzlo studenčnico. Povili so me od glave navzdol, celo telo. Povijanje je mama ponavljala vsaki dve uri. Po treh dneh neprekinjega povijanja so bolečine upadle, po dvajsetih dneh se je rana zacelila. Zaradi hudih bolečin in izgube krvi je noga tako oslabela, da cel mesec po zacelitvi rane nisem mogel stopiti nanjo. Vsak dan sem po navodilih zdravnika izvajal vaje in treniral mišice.

Ko sem lahko odšel v družbo, so bili nekateri aktivisti OF mnenja, da naj se vrnem v partizane. Nekega dne me je obiskal komandir Bovške čete, Briško Beneškega odreda, 2. bataljona, tovariš Silvo Gianfrata – Srečko, doma iz Čezsoče. Povedal sem mu o zdravljenju in o težavah, ki sem jih še vedno čutil pri hoji. Dogovorila sva se, da bom, čim bom za silo ozdravel, takoj prišel nazaj med partizane. Res sem v začetku aprila 1944 odpotoval do Soče. Tam sem naslednji dan izvedel, da četa tabori v neki prazni hiši Na Skali. S pomočjo palice sem se napotil proti taboru. Dohitela me je patrulja, tovariši so mi pomagali prehoditi preostanek poti.  Kljub utrujenosti in bolečinam sem bil srečen ob snidenju s prijatelji, med njimi so bili tudi Jože Zorč, Anton Kverh, Anton Komac in Stanko Hosner. Tudi komandir čete, Silvo Gianfrata je bil zadovoljen in vesel moje vrnitve med soborce.

Na osvobojenem ozemlju je v četi potekalo pestro partizansko življenje, bogatili so ga številni uspehi v boju proti okupatorju in na političnem področju. V taboru je vladal red in čistoča, redno se je čistilo orožje in tudi skrbno razdeljevalo, konspiracija je bila na visoki stopnji. Straže in patrulje so se nenehno menjavale. V štabu so bili starejši izkušeni partizani. Silvo Gianfranta je bil od začetka komandir čete, politkomisar pa je bil Rihard Mavrič – Petrič. Štab je podrobno načrtoval obrambo in napade na sovražnika. Po potrebi so se sestavile izvidnice, ki so imele pregled nad dogajanjem na ozemlju, ki je bilo oddaljeno od taborišča. Vasi  okoli Bovca ter do Žage in Plužna so ponoči obiskovale patrulje ter vzdrževale zvezo s terenskimi organizacijami in gospodarskimi komisijami. Neko noč je patrulja padla v nemško zasedo v Kalu pri Koritnici. Prišlo je do streljanja, vendar med nami ni bilo žrtev.

Še pred mojo vrnitvijo v četo je ta izvedla zelo uspešno akcijo, minirala je mednarodni telefonski kabel, ki je povezoval Rim, Dunaj in Berlin. Ta akcija je bila kasneje še večkrat ponovljena.

Z dobro načrtovano akcijo je del čete zajel petnajst karabinjerjev, ki so stražili električno centralo pod mostom v Logu pod Mangartom. Zaplenjenega je bilo veliko orožja, hrane in oblačil. Vse to so tovorili ujetniki in partizani preko naselja Bavščice, Kala in Koritnice v dolino Soče. Uničena sta bila dva generatorja v elektrarni.

Decembra 1943 je patrulja 3. bataljona 18. Bazoviške brigade minirala rudniške naprave v rudniku svinca in cinka v Rablju. Tako so prenehale delati vse električne črpalke za črpanje vode iz jaškov.

Aprila 1943 je patrulja Bovške čete na cesti med Žago in Serpenico uničila nemško patruljo. Zaradi izdaje in nepazljivosti stražarja ter iz razloga, ker izvidnica ni bila postavljena, so nekaj dni za tem na Poljancih nad Plužno vasjo padli trije partizani te čete, doma iz Bovca. Sovražniki so jih nepričakovano obkolili in jim zasegli tudi nekaj orožja in opreme.

V prostem času je vodstvo čete posvetilo precej pozornosti vojaškemu usposabljanju, predvsem mladincev, in političnemu delu. Skoraj vsak dan smo imeli politično uro, na kateri smo razpravljali o situaciji v domovini in v svetu. Tekla je tudi povezava z aktivisti  v Soči in Trenti.

Razširjena je bila tudi kulturna dejavnost pod vodstvom Danila Komaca – Brdavsa. Na razpolago je bil stenčas, na katerem so bili nalepljeni razni članki. Tako se je večina mladih prvič učila knjižnega materinega jezika z branjem in pisanjem. Najbolj delavna sta bila politkomisar Petrič in kulturnik Cuder, doma iz Bovca. Seveda so tudi drugi pridno sodelovali. Komac je napisal pesem ˝Tovariš Tito˝, ki je bila objavljena v glasilu odreda. Po vsej dolini je bil znan pevski zbor čete,  ki je nastopil na večini prireditev v Soči in Trenti.

S tesnejšo vključitvijo čete v Briško – Beneški odred se je njena dejavnost na vojaškem in političnem področju še bolj okrepila. Na sestankih komunistov so sproti kritično obravnavali in reševali tekoče zadeve ter delo komunistov in skojevcev. Politkomisar odreda, Franc Černugelj, je večkrat obiskal četo. Udeleževal se je sestankov, vodil politične ure, se udeleževal prireditev in mitingov ter govoril domačinom na osvobojenem ozemlju.

Na Žagi je bila močna postojanka italijanskih alpincev – planincev, ki so jih Nemci mobilizirali v njihovo vojsko, nekateri pa so vanjo pristopili prostovoljno. Bili so pa povezani z italijanskimi partizani in meseca maja 1944 jih je šestdeset pobegnilo k njim.

Konec maja 1944 je patrulja treh partizanov pred Čezsočo padla v zasedo. Številni Nemci so jih dobesedno naskočili. Vse tri so odpeljali v koncentracijsko taborišče, od koder se eden ni vrnil.

Iz tega časa je tudi naslednji dogodek:

Bilo je nekega lepega sončnega dne, meseca maja 1944, ko je drevje že ozelenelo tudi na višini čez tisoč metrov nad reko Sočo, visoki hribi pa so bili še zaviti v snežno odejo. Grape in doline so bile pokrite s plazovi z gora. Prebivalci so pridno in pospešeno obdelovali svoje majhne krpe zemlje, sadili so semenski krompir, čistili travnike in popravljali lesene ograje okoli skromnih kamnitih travnikov, da jim ovce in koze ne bi delale škode. Življenje in delo je postajalo vse bolj pestro in živahno na ozelenelih posestvih po vsej dolini in tako tudi v zaselku Na skalci, kjer je takrat že nekaj dni taborila partizanska bovška četa.

Kmalu po zajtrku je namestnik komandirja čete, tovariš Anton Komac, sklical zbor vseh borcev z bojno opremo.  Povedal nam je, da je naslednji dan pred nami pomembna vojna akcija.  Zaradi časovne omejitve smo iz tabora prav kmalu odšli. Na čelu kolone je šel poleg namestnika komandirja tudi komisar čete, tovariš Mavrič – Pretič. Med potjo je vladala stroga tišina, le občasno se je slišal glas – ali je veza. To je bilo med premiki v partizanih običajno. Padlo je tudi odločno povelje, da jih moramo v primeru, če nas napadejo Nemci iz bližnjega Bovca, za vsako ceno odbiti in nato nadaljevati svojo pot do nam neznanega cilja. Srečno smo prispeli v Spodnjo Sočo, nekoliko nižje od Sušljeve domačije krenili čez lesen mostiček preko reke Soče ter skozi zaselek Jablinice nadaljevali pot do vasi Čezsoča. Med potjo se nam je pridružila manjša skupina borcev Vojske državne varnosti, ki nas je še bolj opogumila, nam dvignila moralo in prepričanje o naši pomembni vojaški akciji. Pot smo nato nadaljevali preko Polovnika nekaj sto metrov nad reko Sočo in se ustavili v gozdu nad vasjo Čezsoški Log, kamor smo prispeli še pred nočjo. Tam smo tudi prenočili. Naslednji dan so nam skojevke in mladinske aktivistke iz Čezsoče pripravile obilno kosilo. Nenadoma se je med nami pojavil komandir čete, tovariš Gianfranta Silvo – Srečko, oblečen v čedno civilno obleko. Podrobno nam je opisal svoj razgovor z aktivisti OF in skojevci iz Žage ter z dvema podoficirjema italijanske vojske, ki je služila nemškemu okupatorju. Od njih je izvedel precej zanesljivih  podatkov o vojnem stanju, številu vojakov, morali in drugih pomembnih podatkov ter geslo, ki ga je imel italijanski stražar tisto noč. Po podrobno izdelanem načrtu četnega štaba smo krenili čez reko Sočo v napad na italijansko postojanko, ki je bila uspešno in zmagovito opravljena oziroma likvidirana.

Leta 1944 so v nekatera mesta in zaselke na Primorskem kolaboracionisti z nemškim okupatorjem iz Ljubljanske pokrajine pripeljali domobrance. Kljub širjenju lažne propagandne o tem, da so edino oni prava slovenska vojska, ki je podprta tudi od Velike Britanije in Amerike, se jim v Zgornjem Posočju ni pridružil niti en domačin. Iz Kobarida so nameraval priti tudi v Bovec, vendar je njihov prihod nemški komandant Vogrin odklonil. S tem je preprečil izdajo in bratomorno vojno. Vogin se je po vojni še vračal v Bovec.

Z domobranci je bil povezan duhovnik Martinčič iz Tolmina, ki jih je javno podpiral. Po osvoboditvi je bil na sodišču obsojen na  zaporno kazen.

V zvezi s prihodom sodelavcev okupatorja v tolminsko dolino je bila sklicana okrožna partijska konferenca za Tolmin, ki je trajala od 28. maja do 30. maja 1944. Aktivisti OF so na terenu razkrinkali vsako belogardistično propagando, da ni zavajala prebivalcev.

Skupina desetih domobrancev je meseca avgusta 1944 zapustila postojanko v Tolminu in se pridružila partizanom.

Med italijansko vojaško posadko na Žagi so bili tudi zagrizeni fašisti, ki so bili strah in trepet domačinov. Hodili so na roparske pohode po kmetijah in kradli ovce in jagnjeti. Nasprotno pa je bilo med italijanskimi vojaki, ki so služili Nemcem tudi precej takih, ki so razmišljali o pobegu v partizane. S pomočjo aktivistov OF in mladih v Žagi se je komandir Bovške čete Silvo Gianfrata povezal z nekaterimi vojaki in podoficirji. Iz pogovora s podoficirjema se je dalo sklepati, da je bila večina vojakov pripravljena pobegniti in da se ob morebitnem napadu partizanov ne bodo veliko upirali. Podoficirja sta mu zaupala geslo stražarja posadke.

Postojanka je štela sto pet oboroženih alpincev. Okoli vasi je bilo postavljenih nekaj betonskih bunkerjev, v katerih so bili stalno v pripravljenosti v primeru partizanskega napada. 

Po predhodno izdelanem načrtu se je akcija partizanov pričela petnajstega junija 1944 ob pol deseti uri zvečer. Takrat je bila večina vojakov že pod odejami v baraki, le v bunkerjih so bili v pripravljenosti. Prva skupina partizanov s komandirjem na čelu kolone je z geslom italijanske postojanke prosto vstopila v bližino barake, kjer so bili nastanjeni vojaki. V spremstvu obeh podoficirjev se je na vratih pojavil namestnik komandanta posadke, sicer zagrizen fašist, ki je začutil, da se dogaja nekaj nenavadnega. V trenutku, ko je zagledal partizane, je z rafali iz brzostrelke težko ranil Antona Komaca, doma iz Čezsoče, še preden ga je s svojo brzostrelko podrl Gianfrata. Smrtno zadet pa je obležal tudi podoficir Comari, ki je stal ob napadalcu.

Potem so se dogodki odvijali z veliko hitrostjo. V baraki so skakali na smrt prestrašeni vojaki v spodnjem perilu in se nekateri le na pol oblečeni s puškami in ostalo vojaško opremo pripravili za odhod. Tudi vojaki v bunkerjih se zaradi pravilnega gesla, s katerim so jih partizani presenetili, niso upirali in so se pridružili ostalim, ki so v spremstvu partizanov korakali po cesti in nato zavili po lesenem mostu čez Sočo v Čezsoški Log  in nato nadaljevali pot skozi Čezsočo in Lepeno.

Med potjo smo se ustavili v Čezsoči pred domačijo težko ranjenega sotovariša Komaca. Njegova mati nas je postregla s toplim mlekom in zaskrbljeno povpraševala po sinu. Tega so prav tedaj nesli štirje borci le nekaj korakov od njegove rojstne hiše proti bolnišnici, ki je bila v Zadnjici v gozdu nad cesto.

Ko smo se po cesti bližali Spodnji Soči, so Italijani zaskrbljeno spraševali, kam gremo (»Dove andiamo?«) odgovoril sem: »Zdaj gremo po isti poti tja, od koder so nas vaši kolegi leta 1941 izgnali iz naših domov v Tarcento, ko so napadli Jugoslavijo«.

Dva dni smo jih zadržali v Lepeni. Vodilni člani štaba so z njimi razpravljali in jih prepričevali o pomenu in vlogi partizanskega osvobodilnega gibanja, zlasti o boju italijanskih partizanov proti Nemcem. Tudi njihovi oficirji, ki smo jih razorožene in z zvezanimi rokami pripeljali v Lepeno, so se sprijaznili z nami. Vse ujetnike smo napotili preko  Soče v Benečijo.

Plen z likvidirane postojanke na Žagi je bil velik. Zajemal je orožje, opremo in hrano. Veliko opreme – posteljnine in drugega ter živil smo prepustili vaščanom. Nekaj orožja smo odnesli s seboj, preostalo, predvsem težko orožje, dva težka minometa, štiri lahke minomete, težke brede, nekaj strojnic in druge opreme  so vaščani s konjsko vprego odpeljali v skrivališča v dolino Učeje, nekaj pa ga je bilo s pomočjo aktivistov iz Čezsoče skrito pod skale nad Čezsočo.

V akciji je sodelovalo petintrideset pripadnikov Bovške čete in deset članov Vojske državne varnosti, ki je bila v času likvidacije postojanke v pripravljenosti za primer vdora Nemcev iz Bovca ali Kobarida. V načrtovanju in pripravah na akcijo so aktivno in organizirano sodelovali tudi skojevci, mladina in aktivisti OF vasi Žaga in s tem veliko prispevali k njeni uspešni izvedbi, ki je potekala brez večjih žrtev.

Akcija je bila uvrščena med pet najuspešnejših in največjih, ki jih je izvedel Briško – Beneški odred.

Le nekaj dni po tej akciji je naš tovariš Komac podlegel neozdravljivim ranam. Pokopali smo ga z največjimi vojaškimi častmi na pokopališču v Trenti.

Nekaj časa je dobro oborožena Bovška četa pričakovala reakcijo Nemcev iz Bovca, saj je vsa dolina vedela, da smo njihove sodelavce odpeljali v Lepeno. Vodstvo čete se je odločilo, da zasedemo obrambne položaje na Črnem vrhu, od koder so bili dobri pogoji za protinapad, v primeru da bi Nemci vdrli v Sočo in Lepeno. Nemci niso ukrenili ničesar. Morala partizanov in prebivalcev se je povečala.

Bovška četa se je še nekaj časa zadrževala v Lepeni. V tistem času sem bil sprejet v skojevsko organizacijo. Takrat je minerska skupina pod vodstvom narodnega heroja Ivana Likarja – Sočana izvedla nekaj uspešnih akcij pri miniranju rudnika v Rablju, kompozicije za prevoz rudarjev iz Loga pod Mangartom v Rabelj in podzemnega kabla Rim – Berlin med Bovcem in Kobaridom.

Po vaseh v okolici Bovca smo mobilizirali moške, ki so bili sposobni za vojsko, v kolikor se niso prostovoljno priključili v partizanske vrste. Nekaj skrivačev je bilo v Drežnici, nekateri pa so se zatekli v Rabelj in tam delali do konca vojne. Z mobilizacijo smo okrepili Bovško četo, ki je konec julija štela že okoli šestdeset borcev. V četi se je nadaljevalo vojaško usposabljanje in politično delo, posebno z novinci.

Pozneje se je četa iz Lepene preselila v Sočo, kjer se je utaborila v opuščeni hiši na levem bregu reke Soče, v smeri proti Vrsniku.

Po likvidaciji italijanske postojanke na Žagi so vas zasedli Nemci in postavili zasedo tudi na desni strani lesenega mostu. Ko je nekoč skušal vodja naše patrulje, tovariš Butola, po mostu prečiti reko, so okoli njega zažvižgale svinčenke nemškega šarca. Rešil se je s skokom v Sočo. Od takrat smo med Žago in Srpenico hodili preko ledene reke.

V drugi polovici julija je preko Križkih podov na  Gorenjsko in od tam na Koroško  s komandirjem Sočanom krenila prva skupina partizanov Bovške čete, ki je bila okrepljena z nekaj borci devetega korpusa. Tam zveze z njihovimi partizani in aktivisti OF niso dobili. Ker jim je primanjkovalo hrane, so se preko Karavank vrnili v Sočo. Komandir se je na poti nazaj oddaljil od čete in padel v nemško zasedo pri Trbižu, jo z brzostrelko in ročno bombo razbil in se ranjen v nogo vrnil v Sočo nekaj dni pozneje.

V drugi polovici avgusta 1944 je iz Bovške čete krenila druga skupina borcev, okrepljena z nekaj borci 9. korpusa, na Koroško in se pridružila Ziljski četi. Med njimi sta bila tudi Stanko Hosner in Anton Cuder iz Trente. Skupina je ostala v Ziljski četi do konca vojne. Hosner je bil v boju z Nemci težko ranjen in po izdaji v partizanski bolnici zverinsko ubit.

V Spodnji Soči smo imeli postavljeno močnejšo zasedo, oboroženo s težko bredo – italijansko strojnico. Ta je bila postavljena nad prvimi hišami, od koder je bil razgled po dolini.

Žal so se dogajale tudi nepravilnosti. Septembra je vodja zasede Franc Rot iz Žage čistil strojnico in neprevidno sprožil nekaj strelov, ki so težko ranili Rota iz Serpenice v koleno leve noge. Ta mi je pred odhodom v bolnico na Skalo izročil pištolo in zatrdil, da v njej ni nabojev. Ne da bi se o tem prepričal, sem pištolo sprožil in se ranil v kazalec leve roke. Zaradi tega nesrečnega dogodka sem se tudi sam nekaj tednov zdravil v tej bolnišnci, pogosto pa se vračal v četo. Rot je zaradi neozdravljivih poškodb postal invalid in se v četo ni več vrnil.

Bovška četa je večino mobiliziranih novincev poslala v druge partizanske enote, nekaj pa jih je ostalo v njeni sestavi. Bovška četa je zajela  preko sto sovražnikovih vojakov in oficirjev, precej jih je bilo ubitih. Obvarovala je osvobojeno ozemlje v gornjem Posočju. Od tukaj se je širilo narodnoosvobodilno gibanje proti slovenski Benečiji in Reziji.

V jeseni 1944 je bilo formirana Komanda mesta Bovec, Narodna zaščita in Varnostno obveščevalna služba.

V drugi polovici decembra 1944 sem bil poklican v štab komande mesta, kjer so mi po kratkem razgovoru o mojem dotedanjem delovanju pri partizanih povedali, da sem premeščen na okrajni odbor OF za bovško območje. Čeprav se s to premestitvijo nisem strinjal, ker nisem vedel, kaj bom tam počel, sem se moral temu podrediti. Sedež odbora je bil v izpraznjeni hiši v Soči, sedaj last Cirila Bradaška. Vodja okrajnega odbora je bil Vanja iz Soče, v odboru še Jože Zorč – Čot in Slavko Cuder – Slovan – Tonderjev iz Trente. Seznanili so me, da je delo tega organa oblasti zaupne narave in ga ne morejo vsakemu poveriti.

Svoje zadolžitve sem opravljal v glavnem po vaseh v okolici Bovca. Oborožen sem bil z italijansko brzostelko. Večinoma sem bil brez spremstva. Posluževal sem se bolj varnih stranskih poti in poti po gozdu, saj sem se moral izogibati nemških zased.  Kadar sem se lahko pridružil kakšni skupini borcev ali patrulji, sem se počutil veliko varneje. Zaupano delo je bilo potrebno opraviti v vsakem primeru ne glede na prisotnost sovražnika.

Le nekaj dni pred koncem vojne sta pred Plužno padla dva člana Narodne zaščite, tretjemu se je uspelo rešiti iz nemške pasti. V tem času sem se zadržal v Čezsoči in se tej zasedi srečno izognil.

Prve dni maja 1945 so se poražene kolone Nemcev umikale po Soški dolini in preko Trbiža v Avstrijo. Ko sva z Lucijanom, doma iz Čezsoče, zagledala manjšo skupino Nemcev, ki je korakala po cesti in imela na puški obešeno ruto, kar je pomenilo predajo, sva jih s streli ustavila. Nemci so se predali, izročili orožje in opremo ter na najino opozorilo krenili proti Koritnici, kjer je bila naša patrulja. Kmalu se nama je približala druga skupina Nemcev, večja po številu. Prav tako sva jih s streli ustavila. Nemci so dvignili roke. Ko sva se približala, da bi jih razorožila, niso hoteli izročiti orožja, ker so ugotovili, da sva sama. A na najino srečo se je takrat iz grmovja prikazala naša patrulja. S streljanjem in vpitjem »na juriš!« so primorali tujce da so odložili orožje. To je bila najina rešitev. Istočasno je Maks Čopi, doma iz Kala pri Koritnici, nekaj sto metrov od naju razorožil dva Nemca. Ko ju je vodil proti Koritnici, sta skočila nanj, saj od njiju ni bil dovolj oddaljen. Udarila sta ga z ročno bombo po glavi. Zaradi tega je imel posledice vse svoje življenje.

Težko pričakovana svoboda

Dva ali tri dni po dogodku je zavladala dolgo pričakovana in v partizanih velikokrat rečena ˝zlata svoboda˝. Vendar je bilo nepopisnega veselja, petja in svečanih prireditev z govorniki kmalu konec. Soško dolino so preko Trbiža zasedle anglo – ameriške enote. Vojaki teh so se čedalje bolj nesramno obnašali. Po preteku enega meseca je sledila odločitev o umiku partizanske vojske z desnega na levi breg Soče. Po tej reki je namreč tekla demarkacijska črta, ki je razdelila ta del lepe in osvobojene Primorske na cono A in B, kar je trajalo vse do petnajstega septembra 1947, skladno s pariško mirovno pogodbo.

Italija je še vedno gojila težnje po osvojitvi našega Primorja, predvsem obalnih mest. Tako je jeseni leta 1953 z njene strani grozila vojna. To je preprečila Titova armada, ki je zasedla mejo z Italijo in dala nedvoumno vedeti, da smo na Slovenskem mi gospodarji. Maja 1954 je bil v Londonu z velesilami in Italijo podpisan memorandum, dokončni podpis državne meje pa je bil po zaslugi naše diplomacije uresničen šele leta 1975, znan kot Osimski sporazum.

Ljudje so bili presrečni, da je bilo vojne morije in fašistične tiranije končno konec. Skoraj vsi so podpirali narodno osvobodilno borbo, veliko so žrtvovali za osvoboditev domovine. Tako so bili v partizanskih enotah skoraj vsi fantje in moški od šestnajstega do petinštiridesetega leta pa tudi starejši. Drugi so delovali v skojevski organizaciji in osvobodilni fronti. Skratka, po srcu dobri, skromni ljudje ob Soči, so bili zanesljivi in predani domovini Sloveniji in novi, Titovi Jugoslaviji. Nestrpno so pričakovali dan odločitve o priključitvi k domovini, ukinitve demarkacijske črte in odhod anglo-ameriške vojske iz cone A. Mladi so se udeleževali prireditev in demonstracij za čimprejšnjo priključitev Jugoslaviji. Skoraj vsaka hiša je nosila napis – Mi smo Titovi, Tito je naš. Narodna zaščita med domačim prebivalstvom praktično ni imela dela. Bilo je le nekaj primerov preprečevanja prodaje in prekupčevanja domačih pridelkov v cono A. V kolikor so posamezniki prekupčevali večje količine blaga (tudi lesa) jim je bilo to zaplenjeno. Več opravila je bilo s preprečevanjem delovanja nekdanjih okupatorjevih sodelavcev, četnikov in domobrancev,  ki so se po vojni pretihotapili tudi v zgornje Posočje in skušali zbežati v Italijo. Demarkacijska črta je bila zavarovana z vojaki JLA in KNOJ.

Na spomeniku padlih borcev, ki stoji v Trenti ob cesti na Vršič nasproti nekdanje planinske koče Zlatorog, je vklesano premnogo imen padlih borcev v NOB.

           

Menim, da bi morala Krajevna skupnost Soča – Trenta v sodelovanju z borčevsko organizacijo boljše skrbeti za spomenik padlih borcev. Imena so slabo vidna ali pa popolnoma nečitljiva, imena rodoljubov in junakov, ki so v cvetu mladosti padli za svobodo in samostojno Slovenijo. Darovali so svoja dragocena življenja za srečnejšo prihodnost vseh nas ter za oblikovanje pravičnejše družbe in boljši svet. Ta dejstva nas zavezujejo in zadolžujejo, da ohranimo do njih in vseh tisočev padlih in umrlih rodoljubov trajen in spoštljiv spomin, človeško pieteto in globoko hvaležnost. Na tem spomeniku so vklesana imena mojih dragih prijateljev, nekaterih sošolcev, znancev, s katerimi sem delil lepe, a žal še več hudih in žalostnih trenutkov, z njimi neumorno fizično delal in bil z nekaterimi soborec v NOB. Njihova velika domoljubna dejanja naj nam za vedno ostanejo svetal vzgled.