PRVI
DEL
Nekega dne, ko se je
sonce že dodobra napaslo zelenih senožeti, je prišel na rob gozda možak.
Bil je srednjih let
in nosil je staro sivo suknjo, črno torbo in pošvedrane čevlje na nogah. Ime mu
je bilo Matias. Sonce ga je ugledalo, ko
je zakorakal čez zeleno senožet, posuto z rumenino poletnih trav. Siva suknja
je visela od njegovega suhljatega telesa in črna torba je bila veliko pretežka
za to drobno telo. Hodil je udarjajoč in podrsavajoč in trava se je upogibala in je poležavala pod
njegovimi koraki.
»Bos bi raje šel,« je
pomislil, toda ni imel dovolj volje, da bi se rešil čevljev.
Sonca polna senožet je
dihala pozno poletje in tisoči njenih drobnih prebivalcev so drobencljali po
travnih bilkah, redkih cvetlicah, rmanovih košarastih glavicah, med nosljatimi
gobami, mahom in trosov polno praprotjo. Čez senožet so švigale ptice in
opazovale dogajanja na njej.
Matias
je hodil, zamišljen je zamahoval s torbo in tresel svoj pogled kar tako
naokrog. Ničesar ga ni pritegnilo. Sanjal je v svojem svetu, tista senožet in
sonce v njej pa kot da zanj ne obstajata.
Spotaknil
se je. Mirno so ga gledali prebivalci senožeti. Zamahnil je spet s torbo, kakor
da bi hotel z njo poleteti, in beli listi, popisani beli listi, so se usuli iz
nje.
Sonce
se je ugledalo v njih in prepoznalo je svojo zgodbo. Ptice so se ugledale v
njih in so prepoznale svojo zgodbo. In tisoči drobnih prebivalcev trav se je
ugledalo v njih in prepoznali so svojo zgodbo.
»O,
moja zgodba,« je zavpil možak Matias in poskušal zbrati raztresen papir. Listi
in listki in pole papirja z napisanimi zgodbami, so se obudili v življenje in
začeli sestavljati svojo zgodbo. Zase, o sebi.
»Za
vse na svetu imamo napisane zgodbe, le svoje nimamo,« so šelesteli in urejali
svoje misli.
Na
poslednji beli list so izpisali svojo zgodbo.
Pravzaprav
to ni bila prava zgodba. Bilo je kramljanje, kar tako. Kot na primer – hiša ima
gosta, a hosta ima moža, malica se pomalica, a kosilo se pokosi, kaj pa
večerja, aha ta se večerja; pa moram nekam teči, saj so tam take krasne sanje,
da se še muca ujame vanje. In tako naprej. O, napisalo se je še marsikaj.
Ko
je bila izpisana zadnja vrstica, so listi zašelesteli, da je njihova zgodba
prečudovita, in so se ubogljivo pustili možaku Matiasu ujeti. Ta jih je ponovno
zložil v črno torbo.
Matias je zadovoljno pobožal svojo torbo, češ -
tukaj ste na varnem.
Sonce
je skrilo svoje žarke, ptice so sklonile glave, rmanove košarice so zanihale
svoja telesca.
Zgodbe
v torbi so se hahljale, se dobrikale druga drugi, zamenjavale vrstni red svojih
strani, poplesavale po listih, dokler niso trčile ob tisto zadnjo, zgodbo
listov papirja. Bila je nova, bila je drugačna, bila je kratka in bila je
nenavadno nerazumljiva.
»Izženimo
jo,« so nazadnje sklenile. »Nismo je navajene in ni nam všeč, pomečkajmo jo!«
In
tako so storile. Zgodbo na zadnjem listu
papirja so zmečkale v drobno kroglico. Ta je našla na torbi drobno luknjico in
zbežala na travnato senožet. Zapihal je veter, se ujel v kroglico, jo napihnil,
jo razpihnil, jo dvignil k sebi v pojoči zrak in – pok! počil kroglico v
milijone pikic. Pikice so se razpršile po soncu, po senožeti, po pticah in po
tisočih drobnih bitjih v travi in po možaku Matiasu. Besede pikic so postale
besede sonca, senožeti, ptic in travnih prebivalcev in besede korakajočega
možaka Matiasa. Vedno več jih je bilo in sonce, senožet, ptice, majhna bitjeca
v travi in Matias so pozabili na druge zgodbe, pozabili so na svoje zgodbe, ki
so se v torbi udobno namestile in slavile izgon čudaške.
In
možak Matias hodi po svetu s svojo torbo, polno zgodb. Pozabil je, kaj je v
njej, pozabilo sonce, pozabila senožet, pozabile ptice pod nebom, pozabile
drobne živalce med travnimi bilkami.
A
resnične zgodbe obstajajo. Čeprav jih nihče ne sliši. Čeprav jih nihče ne vidi.
Čeprav jih nihče ne čuti. Enostavno so
in čakajo, da jih sonce, senožet, ptice, bitjeca in možak Matias ponovno
odkrijejo. Do takrat pa…
DRUGI DEL
I.
»
Naj rijejo po zemlji in se zabavajo!« je
napovedala temna žena Malgaja in jih zapustila.
Miši
so se usule po njim nepoznani poti. Potiskale so druga drugo in niso hotele
videti ničesar drugega. Kakor to pot. Pokazano jim pot. Minile so ure in ure, a
so še vedno brzele proti njim neznanemu cilju.
Nenadoma
se oglasi za njimi grom, ki je potegnil za sabo (ali pred sabo) še mogočen in
svetal blisk:
»Nikar
tako hitro, ne tratite moči, pot bo še dolga, blisk, ki je mogočen in vidi dalj
kot ostali, pravi, da poti ni videti konca. Zato počasneje in pametneje!«
Miške,
gledajoč druga drugo, se za besede niso kaj veliko zmenile. Odbrzele so svojo
pot.
Vrstili
so se dnevi in dnevi in še vedno so hitele. Niso še prišle do cilja, ta je bil
nadvse pomemben, čeprav kje je, niso vedele. Miška, ki je bila prva v koloni,
se je nadvse podvizala po jasno zaznavni poti.
Bilo
je nekoč proti večeru in shujšane miši
so bile že nadvse utrujene. Nekoliko so upočasnile tempo hoje in pričele
naveličano cviliti. Postajale so vse bolj utrujene in lačne. Kaj cilj, hotele
so jesti. Niso vedele, da so v dneh hitenja brzele mimo žitnih polj in s sadjem
obloženih dreves. Sedaj pa so bile na pusti zemlji, ki je komaj premogla tu pa
tam kakšen grmiček. Bilo je torej prepozno. Preplašeno so tekale sem in tja in
tarnale, zakaj se niso ravnale po gromovem navodilu. Nekaj moke, ki so je imele
s seboj, so že zdavnaj pojedle.
Peljal
pa se je mimo voz. Na njem je sedela črna žena Malgaja in okoli nje so bili
položeni kosi kruha z marmelado.
»Ohaa!«
je zavpila na konja, ki je vlekel voz.
Ustavil
se je. Prevrnila je vsebino voza in se odpeljala. Za vsako miško je bil na kupu
kos kruha.
»Rešiteljica!«
so enoglasno zavpile miši za črno ženo.
Malgaja
se ni ozirala in je hitela svojo pot. Miši so se najedle in se napotile naprej.
Mimo mest in vasi, mimo trgov in gradov. Kam? Po poti do cilja. A cilj? Neznan.
Zakaj? Zato.
Minili
so tedni in tedni. Maščobne zaloge mišk so popolnoma usahnile. Mišice so se jim
napenjale na vitkih nogah. In trebuhi so jim bili ploski, da je kaj! Brzele so
in brzele.
»Bolj
počasi, bolj počasi!« jih je posvaril kralj krtov. »Moči vam bodo pošle.«
Niso
se zmenile zanj.
Pričelo
je snežiti, krzno se jim je zgostilo in v beli brezkončnosti so brzele po
hribih in dolinah. Mesečev sij jih je spremljal in srebrnina se je svetlikala v
kristalih snežink, ki so prekrivale pot.
»Joj joj, pot nam odhaja! Čedalje manj je je,
kaj bomo, kaj bomo?«
A snežni vihar se ni zmenil za njihovo
javkanje. Prebudil je melodijo pišev in brzel, brzel, hitreje in najhitreje.
Hitreje od mišk in sive muce, ki se je plazila za njimi pa je niso opazile.
Vihar je pihal in pihal, miške pa, ki so drobne in majhne, so se z vsemi
štirimi nožicami oklepale tal, oprijemale so se tistih redkih bilk, ki so
štrlele iz snega. Muc, ki se je plazil za njimi, se ni imel česa oprijeti;
vihar ga je dvignil, zaplaval je kot prikazen nad mišmi in vihar ga je odvihral
neznano kam. Miške so opazile le bežno senco, ki je izginila v noč.
In
so hodile in so brzele.
In
so minili meseci in meseci. Pot je postajala mehka in prijetnejša. Sonce je
sijalo in žito se je zelenilo po poljih. Potoki so šumeli in ptice so se
sprehajale pod nebom.
Nekega
dne se ustavijo na robu gozda. Obstale so. Prisluhnile so. Tišina. Mehkoba.
Toplota. Jasnina. Nekaj trenutkov se niso premaknile, potem so oživele.
Spoznale so Senožet, v kateri se je ogledovalo Sonce. Bila je neskončna in
polno majhnih rovov je bilo speljanih pod njo. Takoj so vedele:
»Sem
smo hodile. To je naš cilj. Tu se bomo naselile.«
In
so se.
II.
Neumno
bi bilo misliti, da je Mara vedela o vsem, kar bi se ji naj dogodilo v njenem
življenju. Bila je že stara, vsaj v letih, bi se reklo; ampak njen pogled je
bil živahen. Kot nekdaj. S temnimi, skoraj črnimi očmi je nenehno mehko
oblivala vsakega, ki ga je srečala in se ji je dozdeval tega vreden; in ostro
je ocenila tistega, ki ga je sumila slabih namenov.
Živela
je mirno, v svojih poslednjih letih. Toda, dogodilo se je tole:
Bilo
je tridesetega opoldne, lansko leto. Pritekla je vsa zasopla na prag in vpila:
»Pošljite
mi ga, pošljite mi ga!«
Prošnja
je bila iz njenih ust dana naravnost na travno Senožet pod gozdnim robom.
Poslednje upanje je gojila v sebi, upanje o tem, da je tudi ona tam dobrodošla.
»Pošljite
mi ga, Sonca, ki se ogleduje v zeleni Senožeti!« je spet dahnila in oddrsala
nazaj v sobo, v kateri je živela.
Bil
je to majhen raj, vsaj zanjo, ki ji je bilo dano videti marsikaj. Sesedla se je
na stol in potisnila glavo naprej proti mizi. Na njej je bil kup vsega
mogočega, kar je potrebovala pri svojih razmišljanjih. Bili so tam koščki
orehov, limonine lupinice, preslica, potica, pisma ljubimcev, ki so že odšli za
tančico, peresa grlic, močvirska trava, pesem, ki jo je nekoč napisala,
platnice knjige, ki jo je v otroštvu ogledovala, glavnik za v lase, trobentice
in košček dišečega mila. Vse je bilo tukaj, razporejeno po mizi v nekakšnem
vrstnem neredu.
»Naj
mi ga vendar pošljejo,« je spet
pomislila in se s prsti dotaknila svoje že davno napisane pesmi:
Perunike,
ki ste,
vidim
vaš sijaj;
perunike
potopne,
ki
se sklanjate
k
nebu ves maj.
Sončne
perunike,
poslikane
z mislimi
dreves
in tistih vonjav,
ki
prihajajo k vam
od
neba širjav.
Sončeve
ljubimke,
poletja
znanilke,
vidim,
vidim vaš sijaj.
Mara
je pozlatila misel na čas, ko ji je ta pesem pozdravila dušo. Hrepenenje in
ljubezen sta ji napolnila srce in glej, sončni žarek je posvetil na porumeneli
papir z zlatimi perunikami. Segla je po pesmi, ujela v svoje lase sončni žarek
in odšla.
Na
Senožet, s katero se je ljubilo Sonce.
III.
Marija
si je ogledovala predpasnik z napisom »Dobro Jutro!« in v mislih spletala
večerno srečanje. Prijetno počutje gostov je bilo namreč zelo pomembno. Koliko
dela je bilo še pred njo! Črna gospa Malgaja praznuje. Milostno jo je povabila
k pripravi pogrinjka za večerjo. Uporabila je vso miselno preteklost, da je
sestavila to, za kar je vedela, da bo prisotne osupnilo.
Tekle
so ure, zvonec je pričel drdrati, ko so se prikazovali prvi gostje. Dvorana se
je polnila, škripanje parketa in podrsavanje stolov je bil osnovni zvok. Sledil
mu je ostri zven kozarcev z vinom in kramljanje gostov.
Marija
je stala ob strani in opazovala vrvež v prostoru. Pisani trakovi so mu dajali
še posebej veder pečat.
»Lahko
bi bilo tudi drugače,« pomisli. »Jaz bi morala biti tukaj namesto slavljenke,«
jo je opazovala, ko je ta pišoč na posetnice delila avtograme.
Marija
se je peljala naokoli. Drdrajoče kotalke so vznemirile zaverovano druščino in
bitje ure na steni se je izgubljalo v ostalih zvokih.
»Motorične
sanje prodam za pet sto Eurov,« je zaslišala nekoga reči.
Prisluhnila
je in odkrila, da jih je izgovoril človek, ki ji ni bil znan in je na podplatih
ujel zaplate snega.
»Ah, kaj blebeta,« si je mislila in se predala
svojim sanjam o tem, kako bi bila ena takih mestnih hiš njena in bi ona
prirejala zabave in praznovanja, imela svoje sprejeme.
Hrepenenje
ji je omililo izraz na obrazu in nekako je vedela, da je vse mogoče.
Magična
luč je posvetila iz sprejemne dvorane, ko je vstopil droben možak. Pozna
trideseta leta so mu lepo pristajala. Črni daljši lasje so se nepočesano mršili
okoli komaj zaznavne pleše. Vsak je opazil njegove elegantne dlani z dolgimi
prsti. Pianist Mak. Nasmehnil se je in priklonil. Rdeč šal je odložil Mariji v naročje in
zakorakal k čembalu. Zvoki drsanja čevljev, srkanja vina in pogovorov so
utihnili. Sredi pričakujoče tišine je Mak svoje prste potopil v klaviaturo
čembala. Zvoki, ki so sledili, so bili čarobni. Priplavali so in z mehkobo objeli ljudi, se zasidrali v
vsako njihovo celico, da so se jim obrazi napolnili z izrazom hrepenenja. Ah,
zvoki so bili resnično čudoviti! Roke ljudi so se samodejno dotaknile druga
druge in zaplavali so skupaj z zvoki proti Senožeti, s katero se je poljubljalo
Sonce.
IV.
»Malce
nenavadno,« se je čudila pikapolonica Molonia in razširila svoja pikčasta krila
proti meglici nad potokom.
Pretresla
jo je majhna miška, ki se je vrtoglavo
spuščala po globačasti rebri proti vodi. Kotalila se je, prevračala in brzela.
Tik pred brezpotjem na koncu velikanskega kamna, ki je visel nad vodo, je
zaveslala v zrak in prispela na drugi strani potoka. In izginila.
»No
ja, zdaj pa še miši letajo,« se je
ponovno stresla pikapolonica Molonia.
Jadrala
je po meglici sem in tja, gor in dol in vrtinčasto naokrog, enkrat z glavo
navzdol, drugič navzgor, skratka, na vse načine in na vse strani. Vodne
kapljice so ji polzele po krilih in tipalkah in nožicah. To je bil njen
jutranji obred, umivanje, ples, odžejanje, vse hkrati. Veselje ji je
presvetlilo prozorna notranja krila, da so se zlato zasvetila in črne očke so
se ji hudomušno nasmejale.
»Gremo
za tisto mišjo!« je zaklicala in odbrzela v smeri, kamor je izginila miš.
Gozd
je postajal čedalje bolj temačen. Smreke so naseljevale reber po dolgem in
povprek. Iglice so se vrtinčile in poplesavale v vetru, ko so padale proti tlem
in maloštevilne travne bilke so kimale za svetlobo. Pikapolonica Molonia je
brenčala in se izogibala iglicam. Te so bile vsaj trikrat večje od nje. Prav
težko je bilo jadrati med temi ostrimi bodalci.
Postajalo
je vse temneje.
»Le
kam jo drobi ta preklicana miš,« je bila pikapolonica še naprej radovedna in ni
opustila svoje namere, da gre za njo.
V
daljavi je namreč zaslišala tapkanje drobnih nožic in kmalu je zagledala siv
kožuh iskane miške. Molonia, ki je bila utrujena od izogibanja smrekovih iglic,
je poporosila nenavadno miš, da bi ji milostno prepustila delček svojega
kožuščka, da si spočije. Ne da bi se ustavila, miška Miša (tako ji je bilo ime)
prošnji male rdečečrne žuželke ugodi in pikapolonica Molonia se je udobno
namestila med njene mehke resice.
In
je zaspala. Sanjala je o sončni senožeti, kjer je bilo vse tako čudovito in je
dišalo po najlepših rožah na svetu. O modrem nebu in Soncu, ki je poljubljalo
Senožet.
Prebudila
se je, ko se je miška Miša ustavila.
»Toda, kaj še vedno sanjam, ali kaj?« je
pomislila, ko je pogledala okoli sebe in zagledala čudovite rože – rmanove
košate glavice – in Sonce, ki je poljubljalo Senožet.
V.
»Morda
pa me ne bo dohitel. Mogoče me ne bo nikoli dohite,.« je pomislila deklica
Maja, ki je po stezi ob široki cesti drobencljala proti jezeru.
Za
njo se je počasi pomikal pes sivo rjave barve z rdečo in belo liso na hrbtu in
s povešenimi uhlji.
»Ah,
kam neki spet hiti ta preklicana punčara,« je nejevoljno mrmral in prehiteval
obcestne kamne, ki še tako počasi niso mogli naprej kakor pes Malf. Tako mu je
bilo namreč ime. Tace so ga bolele od trdega cestišča, a ni stopil na stezo, po
kateri je hodila deklica Maja.
»Kaj
vem, kaj se tam po stezi skriva, še na kakšnega ostro bodikastega ježa
naletim,« je spet nejevoljno pomislil in capljal naprej.
Maja se je ustavila
ob čarobnem štoru, pokritem z mahom in poraslim z rdečimi gozdnimi jagodami.
»Mmm, so sladke!« je
vzkliknila in se lotila jagod še z večjo vnemo. Prihiteli sta dve srni
pogledat, kaj se dogaja.
»Nič se ne
vznemirjajte, samo jaz sem, Maja, in obiram slastne jagode,« jim je kimala in
jih vabila, naj se ji pridružijo.
»Ne, ne, ne moremo,
bliža pa se tudi čudna žival z rdečo in belo liso na hrbtu in prav nič dobre
volje ni videti.«
»Ah, to je samo moj
Malfi,« jima je Maja zamahnila z roko, češ ni se potrebno bati.
Malf je bil vsega
naveličan.
»Poleg vsega se mi
bosta še ti srni posmehovali,« je pomislil nejevoljno in prezirljivo pogledal
vstran, ko je šel mimo njih.
»No, poskusi jagode,«
mu je zaklicala Maja, on pa ji je pokazal dolg jezik in ji dal s tem vedeti, da
si naj jagode zatakne za klobuk (če bi
ga seveda imela).
»Pa nič!« je
pomislila Maja in se veselo zapodila za srnama.
»Pridite z menoj,« ju je povabila.
»Kam?«
»Ah, videli bosta, ne
bo dolga pot in ne težavna, tam kamor grem, bo nenavadno.«
Srni, ki sta bili kot
radovedni stari teti, sta se z očmi sporazumeli, da se bosta deklici Maji
pridružili.
Tako
so bili na poti štirje, pes Malf, s povešenimi ušesi, deklica Maja v modri
poletni obleki in dve srni radovednici. Malf je bil zdolgočasen, češ, kaj si je
Maja spet namislila, one tri pa veselo razposajene. Po nekaj urah so prispeli
na rob gozda, od koder so zagledali od Sonca pozlateno Senožet.
VI.
Morje
se je penilo, pljuskalo ob bregove, se valjčkalo po pesku in se srebrilo pod
luninimi žarki, ko je Moris dvignil glavo in otožno pogledal proti obzorju.
»Pijansko!« je zaklical, »Toliko vode, hm hm
hm!« Pobral je ponošene teniske in stlačil noge vanje. »Pa grem, dovolj mi je
tega valjčkanja in šumljanja morja in vreščanja ptic! Grem, a je kdo kje, ki
gre z menoj?«
»Si znorel? »je zapretilo morje. »Bi rad
videl, kako poplavim travnike in polja in gozdove?«
»Ne
ne, kdo tebi kaj govori!« se je razsrdil Moris. »Galebom govorim, vreščavim
galebom. Saj ti najbrž ne bodo poplavili polj in travnikov in gozdov ali vseh
treh v drugačnem vrstnem redu, tako kot bi to storil ti!«
Galebi
so omalovlažujoče razpotegnili peruti in odvihrali.
»Kam bi naj hodili, pardon, leteli za Morisom,
bljek bljek, to ni za nas. Je prepočasen,« so vreščali.
»Pa nič,« se je ujezil Moris in naredil nekaj
sledi v mehki pesek.
»Jaz bi šla s teboj,« se je oglasil iz peska
nekdo z globokim glasom.
»O, gospa želva! Prav, pa bodi ti moja
spremljevalka!« ji je zaklical.
Luna
je zahajala, začelo se je daniti in pot je vodila čez hribčkaste sipine. Pesek
ju je prijetno grel, saj so bili vanj še od včeraj ujeti sončni žarki.
Na
koncu sipine sta ugledala gozd.
»Pa
ravno skozenj morava,« je zamomljal Moris in potegnil želvo Momo za seboj.
Hodila sta po mehkih tleh, pokritih s smrekovimi iglicami in po ne dolgem času
prispela na konec gozda.
O,
kako je zasijala Senožet osončena pred njunimi očmi.
VII.
Marta,
ki je bila v svojih najboljših letih, je prihajala skozi kamnite dveri na
dvorišče, kjer so se pasle tri bele gosi. Nečakinja Mojca jih je prejšnji teden
zamenjala za lep rdeč šal s črnolasim moškim poznih tridesetih let. Da, Mak, ki
je bil doma nedaleč stran, je Mojci večkrat kaj podaril, toda tokrat sta reči
zamenjala. Gosi so govorile prav po gosposko in Marta je raje obdržala jezik za
zobmi, saj jo je bilo nekoliko sram njene podeželske govorice.
»O,
ve goskice gosposke, kar klepetajte, jaz se z vami ne bom pomenkovala!« si
je mislila.
In
si je dala nekaj opraviti okoli rožnega grma, ki je cvetel na dvorišču.
»Ma
greva, greva, boš videla, Mimi, svet je širok, svet je zanimiv, svet je…«
Goska
Mo je spravljala gosko Mimi z dvorišča, onkraj betonskega zidu.
»Pa
kaj govorita ti goskici goskasti,« je prisluhnila Marta in se radovedno
približala.
Mari,
ki je pravkar prigoskala, je pogledala Mo in Mimi in je pomežiknila:
«Da,
svet je razburljiv, gremo!«
In
so razširile krila, da se je njimi vrtinčil prah z dvorišča ter odletele čez
dvorišče preko betonskega zidu v svet.
»Pa
to ni res!« je vzkliknila že manj zdolgočasena Marta in še ona razprostrla
krila, z njih splahutala prah, ki se je v dolgih letih nabral vanje in
odšumljala za goskami Mo, Mimi in Mari.
Letele
so čez morje, čez hribe in doline in čez gozd. Na koncu gozda so se spustile na
najlepšo, najbolj obsijano, sončno Senožet.
VIII.
Zemljin
modri žarek je prispel na mesečevo srebrno obličje. Toplo ga je ošvrknil in
prebudil zaspance spance na obali sanj. Marogaste More so staknile glave in
poniknile v srebrni prah.
»Ah,
skrijmo se pred to prav nesramno neprijetno toploto. Ta Zemlja, kar naprej
stika tu okrog!«
»O,
le skrijte se. Kajti, če vas moja toplota obsije, postanete okameneli zelenci,
le pazite!« jim je zapretil modri žarek.
Moškotel
se je obrnil v spanju in modrost, ki mu je osvajala sivo glavo, ga je počasi
prebujala. Počohal se je po svoji sivini in odprl turkizne oči.
»Ne
mešaj se!« je zavpil modremu žarku. »Dovolj imam, že tako preveč vem!«
»O,
še ne, še ne, « mu ta odgovori. »Zagotovo ne, kajti, tam, kjer sem jaz začel
svojo pot do tebe, tam še nisi bil.«
»Da
ne, kako da ne, bil sem vsepovsod, in tisti
tvoj zagrintani kraj že ne more biti kaj posebnega. Že tako sem preveč
pameten za to srebrnino tukaj. Milost, milost, pusti me v moji nevednosti in mi
prizanesi s tistim tvojim rojstnim krajem!«
Modri
pa se je samo smejal. Pošiljal je toploto na to mesečevo plažo in čakal.
Moškotel je zehal in od vse svoje pameti je bil že precej prepameten. Tako
prepameten, da je postajal radoveden.
»Pa
kaj je tam takšnega, se kaj utegnem naučiti? Se sploh še kaj lahko naučim?«
»Pridi,
in občutil boš,« mu je modri žarek odgovoril, ga odvedel za roko v svoje
svetlobne valje, ga povaljčkal v droben valj in poslal po svojem najsvetlejšem
odtenku na Zemljo.
Odložil
ga je na rob gozda, kjer je iz valjčka postal spet Moškotel s turkiznimi očmi,
s katerimi je ugledal Senožet, ki se je kopala v Soncu.
IX.
»Je
bil čaj dovolj sladek?« je zarezgetala vitka Mici z majhnimi rdečimi ustnicami.
»Ne,
ni bil,« je odgovoril poet Mont in
pogoltnil zadnji požirek rdeče tekočine.
»Ne
ga žvižgat,« je Mici zahrzala. »Saj sem malo prej povedala, da je sladkorja v
njem premalo, pa pij takšnega!«
»Saj
ga ni več,« je z obžalovanjem zapel poet Mont. »Jaz bi ga pa tako rad sladkal!«
»Ah,
pustiva zdaj to,« je zagostolela drobnoustna Mici. »Raje greva ven opazovat
mravlje.«
»O,
kakšna zamisel! Ti moja predraga, preljuba, prelepa, predrobnoustna in previtka
Mici, ti si res polna domislic; ah, moje srce kar prekipeva v ljubezni do
tebe!«
Mici
je v odobravanju pokazala konjske zobe in z veličastno gesto odprla zastor, ki
je mejil dnevno sobo od dvorišča.
»Primojduš,«
je vzkliknil Mont poetično. »Poglej te drobecljanke drobecljankaste, mravlje
mravljinčaste, kako hitijo!«
»Res,
res, to je prav neverjetno,« se je čudila Mici in položila suhljato ročico na
Montov plečati hrbet.
Sklonila
sta glave in cvetni kiti sta jima skoraj padli med mravlje.
»No,
no, skoraj bi prišlo do nesreče!« sta zavpila.
Mravlje
so, otovorjene s prtljago, poravnavale svoje čete in se pričele pomikati z
dvorišča ven, na polje. Žito je zorelo in se zibalo v vetru. Nenadoma je vsa
četa mravelj obstala.
»Korak
nazaj!« se je zadrl vodja Mark. Komaj so to storile, je mimo njih švignila
kolona miši, suhih kot trlic, in prav kmalu so
že tudi izginile.
»Za
njimi!« je zavpil vodja Mark in četa mravelj je planila naprej.
»Za
njimi!« sta se strinjala Mici in Mont.
Z
roko v roki sta jo mahnila za njimi mimo polja, čez hribe in skozi gozd. Na
robu gozda so se ustavili pred veliko, bleščečo, od Sonca obsijano Senožetjo.
X.
»Molim,
molim,« je bogomolka Mija hripavo zapela, ko se je končno rešila vsiljivega, a
nekoč tako ljubljenega moža.
»O,
sedaj sem polna otrok, sedaj se lahko odpravim po svetu. Še tisti list pojem in
grem,« se je odločila in se zamislila.
»Pa
kam? Kar za nosom,« je sklenila.
Umila
se je v veliki kaplji medene rose, pohrustala list, se zadovoljno požgečkala po
trebuhu, da so se vsi njeni otroci do solz nasmejali, in skočila na tla. Tam se
je počasi pretegnila.
»Končno
sem svobodna! Po svetu grem! Grem!«
Odšla
je in se splazila pod visokoraslo, od trosov polno praprotjo.
»Bh,
kako se praši, kako neprijetno,« je rahlo dahnila kot zelo zelo fina dama.
»O,
kaj takega!« se je začudila potem. »Ali sem prav videla? Leteča miš! Ja, zdaj
bodo pa že vsi krila dobili!« se je jezila.
Bogomolka
Mija je krenila za to nenavadnostjo.
»Gotovo
me bo pripeljala do česa zanimivega. Sita sem že te vsakdanjosti. Žretja
listov, ljubljenja z bogomolom, spanja na drevesnih vejah. Pa kaj je tu
razburljivega? Nič. Vsak dan eno in isto. Naveličana sem, naveličana. Gremo,
Mija, si že predolgo razmišljala, miš ti bo ušla! Pa kam ta preklicana miš
leti? Pa še drobno pikapolonico ima na hrbtu. Ja, vse sorte čudes lahko
bogomolka vidi na tem čudnem svetu, če se le odpravi od doma.«
In
je razširila krila ter poletela skozi temen gozd, ki se je po nekaj urah
razredčil. Prav na robu gozda se je ustavila, saj ji je oči zaslepila mogočna
svetloba sončne Senožeti.
XI.
»Morgen,
Morgen!« je klicala zavesa Mila, ki je vihrala v vetru in nikakor ni mogla več
zastreti dnevne sobe pred vsiljivostjo dvorišča.
»Pa
kaj spet kličeš in se dereš, saj mi bodo volani odpadli!« je zarohnel zastor
Morgen za odrom poeta Monta.
Morgen
je vedel, da zavesa Mila večkrat s čim pretirava in nič kaj ga ni zanimalo, kaj ima za bregom. Bil je
navajen vseh sort stvari in čudovitosti in čudosti in čudotvornosti in čudnosti
in čudaškosti. Kaj ne bi bil! Pred njim, na odru, se vsak večer odvijajo drame,
ki jih uprizarjata poet Mont in drobcenoustna Mici. Oblečeta se drami primerno.
Navadno v obleke, ki imajo vonj po naftalinu in se jima mora s svojo žametno
tkanino spretno izmikati. No, vedno ne uprizarjata dram, včasih Mont odrecitira
kakšno svojih pesmi, Mici pa katero od njegovih slavospevov, namenjenih njej,
uglasbi in sopranistično zapoje. Največkrat tisto, zna jo že na pamet:
Milo
moje,
drago
moje,
drobno
moje,
zlato
moje.
Usta
tvoja v nasmeh,
sonce
svetlo v očeh.
Drobne
tvoje tud so prsi,
zato
so pa dolgi tvoji prsti.
»Pa
še druge take pojeta in recitirata, da me včasih boli ves žamet!« je zavzdihnil
Morgen.
Zastor
Morgen je zašel v premišljevanje. Zavesa Mila se je ujezila in zacvilila:
»Me
ne slišiš, kaj ti pravim? Ja pa kaj bi ti pravila, ti se samo važiš in važariš
in važarišiš tja proti odru. Ampak tam ne vidiš sonca. Bom pa sama šla.«
Zdaj
je Morgen prisluhnil.
»Šla,
kam?«
»V
svet,« je zastokala Mila. »Vsak dan gledam v svet pa ne vem, kaj je izza tega,
kar mi je dano videti. Pojdi z menoj,« se ji je glas omilil.
Zastor
Morgen se je popeljal po okroglem drogu in privihral do zavese Mire, ki se je
poobročkala s karnise. Zavila sta se v vozel in odjadrala soncu nasproti. Čez
polja, travnike, hribe in gozd do s Soncem oblite Senožeti.
XII.
Matias,
mož s črno torbo, se je po dolgih letih tavanja po svetu spomnil senožeti in
ljubeče svetlobe v njej.
»Odpravil
se bom nazaj,« je pomislil premražen in zapuščen od vseh na svetu.
Ko
je misel odmislil do konca, je že stal
na robu gozda. Sončna senožet mu je zaigrala pred očmi.
Pa
ni bil sam. Tu so bili še roj miši, Mara s perunikami, črna žena Malgaja,
Marija na kotalkah in brez predpasnika, pianist Mak z rdečim šalom,
pikapolonica Molonia z miško Mišo, deklica Maja s psom Malfom in srnicama,
Moris in želva Moma, Marta in goske Mo, Mimi in Mari, Moškotel z Mesca, vitka
Mici in njen poet Mont, mravlje pod poveljstvom vodje Marka, bogomolka Mija,
zavesa Mila z zastorom Morgenom.
TRETJI DEL
In
zdaj se prične predstava.
Besedilo napisal:
Mont, poet
Glasbeni vložki: Mici
drobnoustna
Scena, šminka,
kostumografija: Mara z rumenimi perunikami
Igralci:
- Malgaja, črna žena
- Miške
- Mara s perunikami,
- Mici, drobnoustna
- Mont, poet
- Marija in njeni gostje
- Mak, pianist
- Molonia, pikapolonica
- Miša, leteča miš
- Maja, deklica
- Malf, pes
- Moris, romantik
- Moma, želva
- Marta s krili
- Mo, Mimi in Mari, goske
- Moškotel, mesečnik
- Mija, bogomolka
- Morgen, zastor
- Mila, zavesa
Dramaturg: Matias s
črno torbo
Predstava se odvija
na Senožeti, ki jo poljublja Sonce.
Gledalci:
Sonce, Gozd, Nebo,
Oblaki, Meglice, Dež, Veter, Sneg, Dan, Noč, Drobne Žuželke in Živalce, Ptice,
Zajci, Medvedi, Modrasi, Piščalke in vse, kar je ob tem času na Senožeti.
Zavesa Mila je pomežiknila zastoru Morgenu, ki se je s figo v žepu
razdelil na dva dela, v dvojčka Morgen 1 in Morgen 2, ki sta stala ob strani
vsem nastopajočim. Ti so tiho in napeto čakali, da se ojunači še zavesa Mila in
se dvigne pod nebo. Ta je zajela sapo in
se zložila pod nebesni svod.
In
Predstava se je pričela.
»Ka… kako sem se znašla tukaj, saj
vendar nisem igralka,« je sramežljivo zašepetala Marija.
Odvezana
je bila obveznosti skrbeti za goste črne žene Malgaje. Spogledala se je s
pianistom Makom, katerega rdeč šal je še vedno držala v rokah, in Mak prične
igrati na svilalir. Gostje so se v tihem sporazumu odpravili iskat soplesalce.
Vsak si je našel svojo miš in črna žena Malgaja je zaplesala z mišjo Mišo.
Svilalir je pošiljal zvoke daleč v gozd in pod travo in pod zemljo, med drobne
žuželke in živalce in pod nebo vse do Mesca. Drobnoustna Mici pa je zapela z
visoko sopranističnim glasom:
Ljubim
svetlo sonce,
ljubim
hitri veter,
ljubim
tebe, dragi Mont.
Mont
se je zdrznil.
«Kaj!
Kaj si le upa, spremenila je moje besedilo!«
Toda,
to je bil le bežen poblisk v njegovih mislih. Topel sopran in iskreče oči Mici
sta naredila svoje. Zaljubljeno jo je pogledal nazaj, povzel pesem za njo in
skupaj sta zagostolela:
Ljubim
sonce v maju,
midva
sva kot v raju,
ljubim
tebe, dragi(a) moj(a).
Pozabila
sta, da sta na predstavi. Pogled se jima je prepletel, njuni svetlobi sta se
rožnato spojili in njune ustnice so se združile.
»Ph
ph,« so pihali ostali igralci. »To ni v scenariju, ali res ne moreta biti
disciplinirana, besedilo sta pokvarila!«
Šumelo
je kot v panju, ona dva sta se pa poljubljala.
»Bravo,
bravo!« so ploskali gledalci vsi po vrsti in čebele so z-z-z-jale, kobilice
skakale, murni drgnili z nožicami, modrasi sikali, medvedi šapali, piščalke
piskale na visoki C, gozd šumel in oblaki na nebu so se prekopicavali.
»Bra-vo,
bra-vo, najlepša predstava na svetu!«
Ovacij
ni bilo konca ne kraja.
Tudi
igralci so bili zasanjani in šele cressendo pianista Maka na svilalir jih je zbudil iz
zamaknjenosti.
»Gremo,
hitro, po scenariju!« je bil paničen poet Mont.
Torej,
pianist Mak je odigral uradni glasbeni uvod, si zavil rdeč šal, ki mu ga je med
igranjem na svilalir nastavila Marija, okoli pasu in se umaknil od svilalirja v
bližino Marije brez predpasnika.
»Mm,
kakšna prijetna postavica,« je pomislil, ko jo je pogledal. »Pa kaj postavica,
oči, oči so prekrasne in njeno srce…«
Marija
je prestregla njegov pogled in telo ji je spreletelo nekaj toplega. Na vrsti je
bila, povedati bi morala, da se predstava prične, predstaviti nastopajoče in da
se naj plesni pari pripravijo za atraktivno zabavo s plesom. Ampak, Marija je
žarela, pianist Mak je rdel in njegove vitke dlani so se dotaknile prstov mlade
Marije brez predpasnika in predstava je začasno usahnila.
»Pa
kaj je zdaj to, saj z igro ne pridemo nikamor,« so začeli tarnati ostali
igralci, gledalci pa so se navduševali nad ponovnim ljubezenskim prizorom izven
scenarija.
»Bra-vo,
bra-vo!« se je spet razlegalo po sončevi senožeti.
»Tako,
sedaj pa je zadosti!« je zagrmel dramaturg Matias, kar je tudi bilo izven
scenarija. »Pričnimo, avizo, in nato besedilo, Marija, prosim,« je dodal že
bolj spravljivo, kajti z očmi je ošvrknil temno žensko Malgajo, ki je z glavo
vihrala svoje črne lase.
»Torej,
dragi vsi, ki nas gledate, poslušate, nam ploskate in vzklikate, nas imate
radi, vas imamo radi…« je pričela Marija, kar spet ni bilo po scenariju in
Matias je ponovno vzkipel, vendar tokrat z bolj mirnim glasom:
»Marija,
drži se vendar besedila, drži se besed, stavkov iz besedila, lepo te prosim…« in spet ugledal
oči temne ženske Malgaje, ki se je za pedenj pomaknila v njegovo smer. In on za
pedenj v njeno.
No,
Marija je po avizu pričela z uradno otvoritvijo predstave in jo je tokrat
pravilno napovedala. Pričela je s
predstavitvijo nastopajočih. Prvi je bil na seznamu Matias, ki ga je tudi
napovedala, on pa bi se moral pokloniti. Matias pa je kot začaran strmel v oči
črne Malgaje in njegove roke so se dotaknile njenih črnih las. Nastopila je
tišina. Trenutek je trajal in trajal. Gledalci so spet odobravajoče ploskali,
sikali, pikali, brenčali, šumeli in podobno. To je bil tretji ljubezenski
prizor izven scenarija. Sonce pa se je smehljalo nad svojo Senožetjo.
»Mm,
scenarij bi morali spremeniti,« je pomislil dramaturg Matias in z očmi še
enkrat pobožal črno Malgajo.
»No,
dragi soigralci, skušajmo…skušajmo se držati scenarija.«
In
Marija je pričela napovedovati ostale igralce predstave. Vse je bilo v redu,
torej je bilo v skladu z besedilom, le Mije, bogomolke, ni bilo na oder, ker se
je zagledala v brhkega bogomola in sta odšla na vejo bližnjega hrasta. No ja,
so jo pač izpustili na predstavitvi.
Marija
je srečno privedla predstavitev udeleženih do konca, ko je čisto na kraju
napovedala še zastor Morgena in zaveso Mili. Ta
sta od razburjenja tako zaplahutala, da sta se snela s karnis in padla
po igralcih, tako da sta jih popolnoma prekrila. Gledalci so mislili, da je
konec predstave, konec koncev so slišali dve kitici prekrasne ljubezenske pesmi
in videli tri ljubezenske prizore, kar je bilo več kot dovolj za en dan.
Pričeli so ploskati in vzklikati:
»Še
enkrat,« in »Marija, Marija!«
Žvižgi
piščalk so bili najglasnejši. Zavesa Mili in Morgen v obliki dvojčkov Morgen 1
in Morgen 2 sta bila zaprepadena nad dogajanjem in sta se polagoma dvignila
nazaj do karnis in nerodno zardevala. Osvobojeni igralci so ploskali skupaj z
gledalci, kar spet ni bilo po scenariju.
»Marija,
Marija!« so še ti vzklikali.
Marija,
ki je čutila, da mora nekaj storiti, je stopila na stol, se priklonila,
zamahnila z rokami, da so igralci in publika utihnili in povedala:
»Bil
je prekrasen dan. Zaključujemo z njim. Jutri se predstava nadaljuje.«
©©©
Drugi
dan so se ponovno zbrali igralci in gledalci v isti zasedbi. Sonce se je
smehljalo svoji Senožeti in lep dan se je napovedoval. Dišalo je po cvetočih
rožah, praprotih, travah, kobilicah, medvedih in kamnih. Pa po perunikah.
Rumenile so se v prvi vrsti gledalcev in čakale na nastop Mare. Res jo je
Marija kmalu napovedala. Nastopila bi naj s svojo pesmijo o njih, o perunikah.
Mara se je nerodno priklonila, si popravila svojo dolgo škrlatno obleko, da se
ne bi spotaknila na njej, in je pričela recitirati:
Perunike,
ki ste,
vidim
vaš sijaj…
(Perunike
dvignejo glave ponosno navzgor in važno pogledajo naokoli, Mara pa nadaljuje.)
Miške,
ve slabotne,
ki
prihajate na trato ves maj,
predrobne
ve miške,
ki
so revne vam hiške,
vidim,
vidim vaš sijaj.
Perunike
so osupnile, miši pa tudi.
»Kaj
prav slišimo? Velika pesnica Mara pripoveduje o nas? Nam? Nam, ki nas nihče ne
mara, nam, ki nas vsi podijo, ne privoščijo hrane (razen Malgaje), nad nas
pošiljajo mačke?«
Solze
so jim pričele teči po smrčkih, Mara pa, ko se je zavedla napak v besedilu, je
vse skupaj zasukala tako, da je na koncu zavpila:
»Trikrat
hura za naše miške!«
»Hura,
hura, hura!« je zadonelo čez senožet, da se je vse streslo.
Miške
so zdaj dvignile ponižne glavice in pogledale v sonce. To se jim je smehljalo in za vse je bil to čaroben čas.
©©©
»Nihče
se ne drži besedila,« je pomislil Mont, pa se zaradi tega ni več obremenjeval.
Napovedal
je drugi glasbeni vložek:
»Nastopajo
goske Mo, Mimi in Mari!«
Te
so prigoskale na oder in zagoskale tako, da so vse zabolela ušesa:
»Ga,
ga-a-a, ga-a-a-a,« ena v sopranu, drugi dve za terco nižje.
»No,
vsaj to je tako, kot sem napisal,« je pomislil Mont, ko so se goskama
pridružile še vrane s:
»Kra,
kra-a-a, kra-a-a-a!«
V
večglasju so se oglasile še piščali, sršeni so zabrenčali, modrasi so zasikali,
veter je završal, gledalci in igralci so v ritmu zaploskali in simfonija zvokov
je bila tako mogočna, da si na koncu vsi brisali oči.
Spet
ne gre po scenariju. Sonce pa se je smehljalo in njegovi žarki so poplesavali v ritmu melodije.
Goske
so se priklanjale ob ovacijah gledalcev in igralcev, Marija pa je napovedala naslednji prizor.
Nastopil
je Moškotel, mesečnik, ki se je pogovarjal z Marto s krili:
»Vsaj
en mesec srebrnega mozaika ne dotikaj se, draga. Pirati plovejo in njih sence
se stapljajo z modrino morja.«
Marta
ga je pogledala, zatrepetala s krili in odgovorila:
Naj
ti nič ni mar,
Moškotel,
piratov,
veseli
ti se raje svatov.
Ti
me vabiš,
ti
me snubiš,
saj
ne morem sama spat,
jaz
le pesmi moram brat!
»No,
kaj je spet zdaj to? Kakšna poezija pa je to? Ni to, kar bi naj odgovorila
Marta s krili,« se je Moškotel z azurnimi očmi nerodno prestopal. Nenadoma pa
se je slišal govoriti:
O,
Marta moja ti krilata,
lepa
bolj si kot Renata,
ki
sem pustil jo na Mescu,
dal
v roke sem jo Lescu.
In
med njunima pogledoma se je rožnato zableščalo, zagledala sta se en v drugega.
Scenarij je šel po zlu. Obstala sta, zrla nepremično in obudilo ju je šele
ploskanje igralcev in gledalcev.
»Hej,
kako lep prizor,« je zabrenčala velika muha in
zaplesala okoli njiju.
»Magično!«
se je raznežil modras in se zavil okoli njunih nog.
»Kakšna
predstava, ta je ta prava!« je rjovel medved in zaplesal z želvo Momo ples
divjih živali.
Sonce
pa se je smehljalo in grelo prebivalce sončne senožeti.
©©©
Sonce
in prebivalci senožeti so se nejasno pričeli spominjati prebliskov njihovih
resničnih zgodb…
©©©
Marija
je napovedala naslednji prizor, v katerem bodo pikapolonica Molonia skupaj z
deklico Majo, psom Malfom, romantikom Morisom in želvo Momo zapeli pesem o
soncu. Pesmica naj bi bila v stilu
tiste: Sončece zlato, posijaj na trato…, oni pa so peli:
M
o-o u-i-o-a
Na
ta ba ga sa va ta
Ru
pu ga tu bu-tu-sa
In
ri ri-mu ta-fa
So
so - log -po - ta pa
Tra
la la la la !
Bila
je to zgodba o soncu. Zaključila se je z veličastnim bliskom.
Takrat
se je torba dramaturga Matiasa prevrnila s stola in padla na tla, listi pa so
se raztresli po senožeti. Zavel je veter
in jih ponesel naokrog.
»Glejte, glejte, zgodbe so tukaj, ujemimo
jih!« so vzklikali gledalci.
Papirnati
listi pa se niso pustili ujeti. Čutili so, da imajo še nekaj za postoriti.
Napeli so bele prosojnosti svojih prostranstev, se zgrnili skupaj, da so
sestavili knjigo in se v podrobnostih spomnili svoje zgodbe. Drobne pikice zgodbe so se pričele
zbirati in oblikovale so drobno
kroglico. Kroglica se je razgrnila v list papirja in na njej je zažarela
zgodba. List se je sestavil na zadnjo stran knjige.
In Črna žena Malgaja, Miške, Mara s perunikami, Drobnoustna Mici, Poet Mont,
Marija in njeni gostje, Pianist Mak, Pikapolonica Molonia, Leteča miš Miša,
Deklica Maja in srnici, Pes Malf, Romantik Moris, Želva Moma, Marta s krili,
Goske Mo, Mimi in Mari, Mesečnik Moškotel, Bogomolka Mija, Zastor Morgen,
Zavesa Mila, Matias s črno torbo, Sonce, Gozd, Nebo, Oblaki, Meglice, Dež,
Veter, Sneg, Dan, Noč, Drobne Žuželke in Živalce, Ptice, Zajci, Medvedi,
Modrasi, Piščalke in vse pod nebom, vse kar je na Senožeti, ki jo poljublja
Sonce, se je spomnilo svoje resnične zgodbe.
©©©
Zastora
Morgen 1 in Morgen 2 sta se ponovno spojila, zavesa Mila se je priklonila do tal in igralci niso bili več
igralci in gledalci niso bili več gledalci, vsi so bili vse. Tako kot so že
nekdaj bili. Kot v tej predstavi mimo scenarija. In vse skupaj je bil
ljubezenski prizor, saj je vse poljubljalo Sonce, ki je pošiljalo svoje žarke
na Senožet.
