Predstava na Senožeti

PRVI DEL

Nekega dne, ko se je sonce že dodobra napaslo zelenih senožeti, je prišel na rob gozda možak.

Bil je srednjih let in nosil je staro sivo suknjo, črno torbo in pošvedrane čevlje na nogah. Ime mu je bilo  Matias. Sonce ga je ugledalo, ko je zakorakal čez zeleno senožet, posuto z rumenino poletnih trav. Siva suknja je visela od njegovega suhljatega telesa in črna torba je bila veliko pretežka za to drobno telo. Hodil je udarjajoč in podrsavajoč  in trava se je upogibala in je poležavala pod njegovimi koraki.

»Bos bi raje šel,« je pomislil, toda ni imel dovolj volje, da bi se rešil čevljev.

Sonca polna senožet je dihala pozno poletje in tisoči njenih drobnih prebivalcev so drobencljali po travnih bilkah, redkih cvetlicah, rmanovih košarastih glavicah, med nosljatimi gobami, mahom in trosov polno praprotjo. Čez senožet so švigale ptice in opazovale dogajanja na njej.

Matias je hodil, zamišljen je zamahoval s torbo in tresel svoj pogled kar tako naokrog. Ničesar ga ni pritegnilo. Sanjal je v svojem svetu, tista senožet in sonce v njej pa kot da zanj ne obstajata.

Spotaknil se je. Mirno so ga gledali prebivalci senožeti. Zamahnil je spet s torbo, kakor da bi hotel z njo poleteti, in beli listi, popisani beli listi, so se usuli iz nje.

Sonce se je ugledalo v njih in prepoznalo je svojo zgodbo. Ptice so se ugledale v njih in so prepoznale svojo zgodbo. In tisoči drobnih prebivalcev trav se je ugledalo v njih in prepoznali so svojo zgodbo.

»O, moja zgodba,« je zavpil možak Matias in poskušal zbrati raztresen papir. Listi in listki in pole papirja z napisanimi zgodbami, so se obudili v življenje in začeli sestavljati svojo zgodbo. Zase, o sebi.

»Za vse na svetu imamo napisane zgodbe, le svoje nimamo,« so šelesteli in urejali svoje misli.

Na poslednji beli list so izpisali svojo zgodbo.

Pravzaprav to ni bila prava zgodba. Bilo je kramljanje, kar tako. Kot na primer – hiša ima gosta, a hosta ima moža, malica se pomalica, a kosilo se pokosi, kaj pa večerja, aha ta se večerja; pa moram nekam teči, saj so tam take krasne sanje, da se še muca ujame vanje. In tako naprej. O, napisalo se je še marsikaj.

Ko je bila izpisana zadnja vrstica, so listi zašelesteli, da je njihova zgodba prečudovita, in so se ubogljivo pustili možaku Matiasu ujeti. Ta jih je ponovno zložil v črno torbo.

Matias  je zadovoljno pobožal svojo torbo, češ - tukaj ste na varnem.

Sonce je skrilo svoje žarke, ptice so sklonile glave, rmanove košarice so zanihale svoja telesca.

Zgodbe v torbi so se hahljale, se dobrikale druga drugi, zamenjavale vrstni red svojih strani, poplesavale po listih, dokler niso trčile ob tisto zadnjo, zgodbo listov papirja. Bila je nova, bila je drugačna, bila je kratka in bila je nenavadno nerazumljiva.

»Izženimo jo,« so nazadnje sklenile. »Nismo je navajene in ni nam všeč, pomečkajmo jo!«

In tako so storile. Zgodbo na  zadnjem listu papirja so zmečkale v drobno kroglico. Ta je našla na torbi drobno luknjico in zbežala na travnato senožet. Zapihal je veter, se ujel v kroglico, jo napihnil, jo razpihnil, jo dvignil k sebi v pojoči zrak in – pok! počil kroglico v milijone pikic. Pikice so se razpršile po soncu, po senožeti, po pticah in po tisočih drobnih bitjih v travi in po možaku Matiasu. Besede pikic so postale besede sonca, senožeti, ptic in travnih prebivalcev in besede korakajočega možaka Matiasa. Vedno več jih je bilo in sonce, senožet, ptice, majhna bitjeca v travi in Matias so pozabili na druge zgodbe, pozabili so na svoje zgodbe, ki so se v torbi udobno namestile in slavile izgon čudaške.

In možak Matias hodi po svetu s svojo torbo, polno zgodb. Pozabil je, kaj je v njej, pozabilo sonce, pozabila senožet, pozabile ptice pod nebom, pozabile drobne živalce med travnimi bilkami.

A resnične zgodbe obstajajo. Čeprav jih nihče ne sliši. Čeprav jih nihče ne vidi. Čeprav jih  nihče ne čuti. Enostavno so in čakajo, da jih sonce, senožet, ptice, bitjeca in možak Matias ponovno odkrijejo. Do takrat pa…

 

DRUGI DEL

I.

» Naj rijejo po zemlji  in se zabavajo!« je napovedala temna žena Malgaja in jih zapustila.

Miši so se usule po njim nepoznani poti. Potiskale so druga drugo in niso hotele videti ničesar drugega. Kakor to pot. Pokazano jim pot. Minile so ure in ure, a so še vedno brzele proti njim neznanemu cilju.

Nenadoma se oglasi za njimi grom, ki je potegnil za sabo (ali pred sabo) še mogočen in svetal blisk:

»Nikar tako hitro, ne tratite moči, pot bo še dolga, blisk, ki je mogočen in vidi dalj kot ostali, pravi, da poti ni videti konca. Zato počasneje in pametneje!«           

Miške, gledajoč druga drugo, se za besede niso kaj veliko zmenile. Odbrzele so svojo pot.

Vrstili so se dnevi in dnevi in še vedno so hitele. Niso še prišle do cilja, ta je bil nadvse pomemben, čeprav kje je, niso vedele. Miška, ki je bila prva v koloni, se je nadvse podvizala po jasno zaznavni poti.

Bilo je nekoč  proti večeru in shujšane miši so bile že nadvse utrujene. Nekoliko so upočasnile tempo hoje in pričele naveličano cviliti. Postajale so vse bolj utrujene in lačne. Kaj cilj, hotele so jesti. Niso vedele, da so v dneh hitenja brzele mimo žitnih polj in s sadjem obloženih dreves. Sedaj pa so bile na pusti zemlji, ki je komaj premogla tu pa tam kakšen grmiček. Bilo je torej prepozno. Preplašeno so tekale sem in tja in tarnale, zakaj se niso ravnale po gromovem navodilu. Nekaj moke, ki so je imele s seboj, so že zdavnaj pojedle.

Peljal pa se je mimo voz. Na njem je sedela črna žena Malgaja in okoli nje so bili položeni kosi kruha z marmelado.

»Ohaa!« je zavpila na konja, ki je vlekel voz.

Ustavil se je. Prevrnila je vsebino voza in se odpeljala. Za vsako miško je bil na kupu kos kruha.

»Rešiteljica!« so enoglasno zavpile miši za črno ženo.

Malgaja se ni ozirala in je hitela svojo pot. Miši so se najedle in se napotile naprej. Mimo mest in vasi, mimo trgov in gradov. Kam? Po poti do cilja. A cilj? Neznan. Zakaj? Zato.

Minili so tedni in tedni. Maščobne zaloge mišk so popolnoma usahnile. Mišice so se jim napenjale na vitkih nogah. In trebuhi so jim bili ploski, da je kaj! Brzele so in brzele.

»Bolj počasi, bolj počasi!« jih je posvaril kralj krtov. »Moči vam bodo pošle.«

Niso se zmenile zanj.

Pričelo je snežiti, krzno se jim je zgostilo in v beli brezkončnosti so brzele po hribih in dolinah. Mesečev sij jih je spremljal in srebrnina se je svetlikala v kristalih snežink, ki so prekrivale pot.

 »Joj joj, pot nam odhaja! Čedalje manj je je, kaj bomo, kaj bomo?«

 A snežni vihar se ni zmenil za njihovo javkanje. Prebudil je melodijo pišev in brzel, brzel, hitreje in najhitreje. Hitreje od mišk in sive muce, ki se je plazila za njimi pa je niso opazile. Vihar je pihal in pihal, miške pa, ki so drobne in majhne, so se z vsemi štirimi nožicami oklepale tal, oprijemale so se tistih redkih bilk, ki so štrlele iz snega. Muc, ki se je plazil za njimi, se ni imel česa oprijeti; vihar ga je dvignil, zaplaval je kot prikazen nad mišmi in vihar ga je odvihral neznano kam. Miške so opazile le bežno senco, ki je izginila v noč.

In so hodile in so brzele.

In so minili meseci in meseci. Pot je postajala mehka in prijetnejša. Sonce je sijalo in žito se je zelenilo po poljih. Potoki so šumeli in ptice so se sprehajale pod nebom.

Nekega dne se ustavijo na robu gozda. Obstale so. Prisluhnile so. Tišina. Mehkoba. Toplota. Jasnina. Nekaj trenutkov se niso premaknile, potem so oživele. Spoznale so Senožet, v kateri se je ogledovalo Sonce. Bila je neskončna in polno majhnih rovov je bilo speljanih pod njo. Takoj so vedele:

»Sem smo hodile. To je naš cilj. Tu se bomo naselile.«

In so se.

II.

Neumno bi bilo misliti, da je Mara vedela o vsem, kar bi se ji naj dogodilo v njenem življenju. Bila je že stara, vsaj v letih, bi se reklo; ampak njen pogled je bil živahen. Kot nekdaj. S temnimi, skoraj črnimi očmi je nenehno mehko oblivala vsakega, ki ga je srečala in se ji je dozdeval tega vreden; in ostro je ocenila tistega, ki ga je sumila slabih namenov.

Živela je mirno, v svojih poslednjih letih. Toda, dogodilo se je tole:

Bilo je tridesetega opoldne, lansko leto. Pritekla je vsa zasopla na prag in vpila:

»Pošljite mi ga, pošljite mi ga!«

Prošnja je bila iz njenih ust dana naravnost na travno Senožet pod gozdnim robom. Poslednje upanje je gojila v sebi, upanje o tem, da je tudi ona tam dobrodošla.

»Pošljite mi ga, Sonca, ki se ogleduje v zeleni Senožeti!« je spet dahnila in oddrsala nazaj v sobo, v kateri je živela.

Bil je to majhen raj, vsaj zanjo, ki ji je bilo dano videti marsikaj. Sesedla se je na stol in potisnila glavo naprej proti mizi. Na njej je bil kup vsega mogočega, kar je potrebovala pri svojih razmišljanjih. Bili so tam koščki orehov, limonine lupinice, preslica, potica, pisma ljubimcev, ki so že odšli za tančico, peresa grlic, močvirska trava, pesem, ki jo je nekoč napisala, platnice knjige, ki jo je v otroštvu ogledovala, glavnik za v lase, trobentice in košček dišečega mila. Vse je bilo tukaj, razporejeno po mizi v nekakšnem vrstnem neredu.

»Naj mi ga vendar pošljejo,«  je spet pomislila in se s prsti dotaknila svoje že davno napisane pesmi:

Perunike, ki ste,

vidim vaš sijaj;

perunike potopne,

ki se sklanjate

k nebu ves maj.

Sončne perunike,

poslikane z mislimi

dreves in tistih vonjav,

ki prihajajo k vam

od neba širjav.

Sončeve ljubimke,

poletja znanilke,

vidim, vidim vaš sijaj.

Mara je pozlatila misel na čas, ko ji je ta pesem pozdravila dušo. Hrepenenje in ljubezen sta ji napolnila srce in glej, sončni žarek je posvetil na porumeneli papir z zlatimi perunikami. Segla je po pesmi, ujela v svoje lase sončni žarek in odšla.

Na Senožet, s katero se je ljubilo Sonce.

 

 

III.

Marija si je ogledovala predpasnik z napisom »Dobro Jutro!« in v mislih spletala večerno srečanje. Prijetno počutje gostov je bilo namreč zelo pomembno. Koliko dela je bilo še pred njo! Črna gospa Malgaja praznuje. Milostno jo je povabila k pripravi pogrinjka za večerjo. Uporabila je vso miselno preteklost, da je sestavila to, za kar je vedela, da bo prisotne osupnilo.

Tekle so ure, zvonec je pričel drdrati, ko so se prikazovali prvi gostje. Dvorana se je polnila, škripanje parketa in podrsavanje stolov je bil osnovni zvok. Sledil mu je ostri zven kozarcev z vinom in kramljanje gostov.

Marija je stala ob strani in opazovala vrvež v prostoru. Pisani trakovi so mu dajali še posebej veder pečat.

»Lahko bi bilo tudi drugače,« pomisli. »Jaz bi morala biti tukaj namesto slavljenke,« jo je opazovala, ko je ta pišoč na posetnice delila avtograme.

Marija se je peljala naokoli. Drdrajoče kotalke so vznemirile zaverovano druščino in bitje ure na steni se je izgubljalo v ostalih zvokih.

»Motorične sanje prodam za pet sto Eurov,« je zaslišala nekoga reči.

Prisluhnila je in odkrila, da jih je izgovoril človek, ki ji ni bil znan in je na podplatih ujel zaplate snega.

 »Ah, kaj blebeta,« si je mislila in se predala svojim sanjam o tem, kako bi bila ena takih mestnih hiš njena in bi ona prirejala zabave in praznovanja, imela svoje sprejeme.

Hrepenenje ji je omililo izraz na obrazu in nekako je vedela, da je vse mogoče.

Magična luč je posvetila iz sprejemne dvorane, ko je vstopil droben možak. Pozna trideseta leta so mu lepo pristajala. Črni daljši lasje so se nepočesano mršili okoli komaj zaznavne pleše. Vsak je opazil njegove elegantne dlani z dolgimi prsti. Pianist Mak. Nasmehnil se je in priklonil.  Rdeč šal je odložil Mariji v naročje in zakorakal k čembalu. Zvoki drsanja čevljev, srkanja vina in pogovorov so utihnili. Sredi pričakujoče tišine je Mak svoje prste potopil v klaviaturo čembala. Zvoki, ki so sledili, so bili čarobni. Priplavali so  in z mehkobo objeli ljudi, se zasidrali v vsako njihovo celico, da so se jim obrazi napolnili z izrazom hrepenenja. Ah, zvoki so bili resnično čudoviti! Roke ljudi so se samodejno dotaknile druga druge in zaplavali so skupaj z zvoki proti Senožeti, s katero se je poljubljalo Sonce.

 

IV.

»Malce nenavadno,« se je čudila pikapolonica Molonia in razširila svoja pikčasta krila proti meglici nad potokom.

Pretresla jo je  majhna miška, ki se je vrtoglavo spuščala po globačasti rebri proti vodi. Kotalila se je, prevračala in brzela. Tik pred brezpotjem na koncu velikanskega kamna, ki je visel nad vodo, je zaveslala v zrak in prispela na drugi strani potoka. In izginila.

»No ja,  zdaj pa še miši letajo,« se je ponovno stresla pikapolonica Molonia.

Jadrala je po meglici sem in tja, gor in dol in vrtinčasto naokrog, enkrat z glavo navzdol, drugič navzgor, skratka, na vse načine in na vse strani. Vodne kapljice so ji polzele po krilih in tipalkah in nožicah. To je bil njen jutranji obred, umivanje, ples, odžejanje, vse hkrati. Veselje ji je presvetlilo prozorna notranja krila, da so se zlato zasvetila in črne očke so se ji hudomušno nasmejale.

»Gremo za tisto mišjo!« je zaklicala in odbrzela v smeri, kamor je izginila miš.

Gozd je postajal čedalje bolj temačen. Smreke so naseljevale reber po dolgem in povprek. Iglice so se vrtinčile in poplesavale v vetru, ko so padale proti tlem in maloštevilne travne bilke so kimale za svetlobo. Pikapolonica Molonia je brenčala in se izogibala iglicam. Te so bile vsaj trikrat večje od nje. Prav težko je bilo jadrati med temi ostrimi bodalci.

Postajalo je vse temneje.

»Le kam jo drobi ta preklicana miš,« je bila pikapolonica še naprej radovedna in ni opustila svoje namere, da gre za njo.

V daljavi je namreč zaslišala tapkanje drobnih nožic in kmalu je zagledala siv kožuh iskane miške. Molonia, ki je bila utrujena od izogibanja smrekovih iglic, je poporosila nenavadno miš, da bi ji milostno prepustila delček svojega kožuščka, da si spočije. Ne da bi se ustavila, miška Miša (tako ji je bilo ime) prošnji male rdečečrne žuželke ugodi in pikapolonica Molonia se je udobno namestila med njene mehke resice.

In je zaspala. Sanjala je o sončni senožeti, kjer je bilo vse tako čudovito in je dišalo po najlepših rožah na svetu. O modrem nebu in Soncu, ki je poljubljalo Senožet.

Prebudila se je, ko se je miška Miša ustavila.

 »Toda, kaj še vedno sanjam, ali kaj?« je pomislila, ko je pogledala okoli sebe in zagledala čudovite rože – rmanove košate glavice – in Sonce, ki je poljubljalo Senožet.

 

 

V.

»Morda pa me ne bo dohitel. Mogoče me ne bo nikoli dohite,.« je pomislila deklica Maja, ki je po stezi ob široki cesti drobencljala proti jezeru.

Za njo se je počasi pomikal pes sivo rjave barve z rdečo in belo liso na hrbtu in s povešenimi uhlji.

»Ah, kam neki spet hiti ta preklicana punčara,« je nejevoljno mrmral in prehiteval obcestne kamne, ki še tako počasi niso mogli naprej kakor pes Malf. Tako mu je bilo namreč ime. Tace so ga bolele od trdega cestišča, a ni stopil na stezo, po kateri je hodila deklica Maja.

»Kaj vem, kaj se tam po stezi skriva, še na kakšnega ostro bodikastega ježa naletim,« je spet nejevoljno pomislil in capljal naprej.

Maja se je ustavila ob čarobnem štoru, pokritem z mahom in poraslim z rdečimi gozdnimi jagodami.

»Mmm, so sladke!« je vzkliknila in se lotila jagod še z večjo vnemo. Prihiteli sta dve srni pogledat, kaj se dogaja.

»Nič se ne vznemirjajte, samo jaz sem, Maja, in obiram slastne jagode,« jim je kimala in jih vabila, naj se ji pridružijo.

»Ne, ne, ne moremo, bliža pa se tudi čudna žival z rdečo in belo liso na hrbtu in prav nič dobre volje ni videti.«

»Ah, to je samo moj Malfi,« jima je Maja zamahnila z roko, češ ni se potrebno bati.

Malf je bil vsega naveličan.

»Poleg vsega se mi bosta še ti srni posmehovali,« je pomislil nejevoljno in prezirljivo pogledal vstran, ko je šel mimo njih.

»No, poskusi jagode,« mu je zaklicala Maja, on pa ji je pokazal dolg jezik in ji dal s tem vedeti, da si  naj jagode zatakne za klobuk (če bi ga seveda imela).

»Pa nič!« je pomislila Maja in se veselo zapodila za srnama.

 »Pridite z menoj,« ju je povabila.

»Kam?«

»Ah, videli bosta, ne bo dolga pot in ne težavna, tam kamor grem, bo nenavadno.«

Srni, ki sta bili kot radovedni stari teti, sta se z očmi sporazumeli, da se bosta deklici Maji pridružili.

Tako so bili na poti štirje, pes Malf, s povešenimi ušesi, deklica Maja v modri poletni obleki in dve srni radovednici. Malf je bil zdolgočasen, češ, kaj si je Maja spet namislila, one tri pa veselo razposajene. Po nekaj urah so prispeli na rob gozda, od koder so zagledali od Sonca pozlateno Senožet.

 

 

VI.

Morje se je penilo, pljuskalo ob bregove, se valjčkalo po pesku in se srebrilo pod luninimi žarki, ko je Moris dvignil glavo in otožno pogledal proti obzorju.

 »Pijansko!« je zaklical, »Toliko vode, hm hm hm!« Pobral je ponošene teniske in stlačil noge vanje. »Pa grem, dovolj mi je tega valjčkanja in šumljanja morja in vreščanja ptic! Grem, a je kdo kje, ki gre z menoj?«

 »Si znorel? »je zapretilo morje. »Bi rad videl, kako poplavim travnike in polja in gozdove?«

»Ne ne, kdo tebi kaj govori!« se je razsrdil Moris. »Galebom govorim, vreščavim galebom. Saj ti najbrž ne bodo poplavili polj in travnikov in gozdov ali vseh treh v drugačnem vrstnem redu, tako kot bi to storil ti!«

Galebi so omalovlažujoče razpotegnili peruti in odvihrali.

 »Kam bi naj hodili, pardon, leteli za Morisom, bljek bljek, to ni za nas. Je prepočasen,« so vreščali.

 »Pa nič,« se je ujezil Moris in naredil nekaj sledi v mehki pesek.

 »Jaz bi šla s teboj,« se je oglasil iz peska nekdo z globokim glasom.

 »O, gospa želva! Prav, pa bodi ti moja spremljevalka!« ji je zaklical.

Luna je zahajala, začelo se je daniti in pot je vodila čez hribčkaste sipine. Pesek ju je prijetno grel, saj so bili vanj še od včeraj ujeti sončni žarki.

Na koncu sipine sta ugledala gozd.

»Pa ravno skozenj morava,« je zamomljal Moris in potegnil želvo Momo za seboj. Hodila sta po mehkih tleh, pokritih s smrekovimi iglicami in po ne dolgem času prispela na konec gozda.

O, kako je zasijala Senožet osončena pred njunimi očmi.

 

 

VII.

Marta, ki je bila v svojih najboljših letih, je prihajala skozi kamnite dveri na dvorišče, kjer so se pasle tri bele gosi. Nečakinja Mojca jih je prejšnji teden zamenjala za lep rdeč šal s črnolasim moškim poznih tridesetih let. Da, Mak, ki je bil doma nedaleč stran, je Mojci večkrat kaj podaril, toda tokrat sta reči zamenjala. Gosi so govorile prav po gosposko in Marta je raje obdržala jezik za zobmi, saj jo je bilo nekoliko sram njene podeželske govorice.

»O, ve goskice gosposke, kar klepetajte, jaz se z vami ne bom pomenkovala!« si je  mislila.

In si je dala nekaj opraviti okoli rožnega grma, ki je cvetel na dvorišču.

»Ma greva, greva, boš videla, Mimi, svet je širok, svet je zanimiv, svet je…«

Goska Mo je spravljala gosko Mimi z dvorišča, onkraj betonskega zidu.

»Pa kaj govorita ti goskici goskasti,« je prisluhnila Marta in se radovedno približala.

Mari, ki je pravkar prigoskala, je pogledala Mo in Mimi in je pomežiknila:

«Da, svet je razburljiv, gremo!«

In so razširile krila, da se je njimi vrtinčil prah z dvorišča ter odletele čez dvorišče preko betonskega zidu v svet.

»Pa to ni res!« je vzkliknila že manj zdolgočasena Marta in še ona razprostrla krila, z njih splahutala prah, ki se je v dolgih letih nabral vanje in odšumljala za goskami Mo, Mimi in Mari.

Letele so čez morje, čez hribe in doline in čez gozd. Na koncu gozda so se spustile na najlepšo, najbolj obsijano, sončno Senožet.

 

 

VIII.

Zemljin modri žarek je prispel na mesečevo srebrno obličje. Toplo ga je ošvrknil in prebudil zaspance spance na obali sanj. Marogaste More so staknile glave in poniknile v srebrni prah.

»Ah, skrijmo se pred to prav nesramno neprijetno toploto. Ta Zemlja, kar naprej stika tu okrog!«

»O, le skrijte se. Kajti, če vas moja toplota obsije, postanete okameneli zelenci, le pazite!« jim je zapretil modri žarek.

Moškotel se je obrnil v spanju in modrost, ki mu je osvajala sivo glavo, ga je počasi prebujala. Počohal se je po svoji sivini in odprl turkizne oči.

»Ne mešaj se!« je zavpil modremu žarku. »Dovolj imam, že tako preveč vem!«

»O, še ne, še ne, « mu ta odgovori. »Zagotovo ne, kajti, tam, kjer sem jaz začel svojo pot do tebe, tam še nisi bil.«

»Da ne, kako da ne, bil sem vsepovsod, in tisti  tvoj zagrintani kraj že ne more biti kaj posebnega. Že tako sem preveč pameten za to srebrnino tukaj. Milost, milost, pusti me v moji nevednosti in mi prizanesi s tistim tvojim rojstnim krajem!«

Modri pa se je samo smejal. Pošiljal je toploto na to mesečevo plažo in čakal. Moškotel je zehal in od vse svoje pameti je bil že precej prepameten. Tako prepameten, da je postajal radoveden.

»Pa kaj je tam takšnega, se kaj utegnem naučiti? Se sploh še kaj lahko naučim?«

»Pridi, in občutil boš,« mu je modri žarek odgovoril, ga odvedel za roko v svoje svetlobne valje, ga povaljčkal v droben valj in poslal po svojem najsvetlejšem odtenku na Zemljo.

Odložil ga je na rob gozda, kjer je iz valjčka postal spet Moškotel s turkiznimi očmi, s katerimi je ugledal Senožet, ki se je kopala v Soncu.

 

 

IX.

»Je bil čaj dovolj sladek?« je zarezgetala vitka Mici z majhnimi rdečimi ustnicami.

»Ne, ni bil,«  je odgovoril poet Mont in pogoltnil zadnji požirek rdeče tekočine.

»Ne ga žvižgat,« je Mici zahrzala. »Saj sem malo prej povedala, da je sladkorja v njem premalo, pa pij takšnega!«

»Saj ga ni več,« je z obžalovanjem zapel poet Mont. »Jaz bi ga pa tako rad sladkal!«

»Ah, pustiva zdaj to,« je zagostolela drobnoustna Mici. »Raje greva ven opazovat mravlje.«

»O, kakšna zamisel! Ti moja predraga, preljuba, prelepa, predrobnoustna in previtka Mici, ti si res polna domislic; ah, moje srce kar prekipeva v ljubezni do tebe!«

Mici je v odobravanju pokazala konjske zobe in z veličastno gesto odprla zastor, ki je mejil dnevno sobo od dvorišča.

»Primojduš,« je vzkliknil Mont poetično. »Poglej te drobecljanke drobecljankaste, mravlje mravljinčaste, kako hitijo!«

»Res, res, to je prav neverjetno,« se je čudila Mici in položila suhljato ročico na Montov plečati hrbet.

Sklonila sta glave in cvetni kiti sta jima skoraj padli med mravlje.

»No, no, skoraj bi prišlo do nesreče!« sta zavpila.

Mravlje so, otovorjene s prtljago, poravnavale svoje čete in se pričele pomikati z dvorišča ven, na polje. Žito je zorelo in se zibalo v vetru. Nenadoma je vsa četa mravelj obstala.

»Korak nazaj!« se je zadrl vodja Mark. Komaj so to storile, je mimo njih švignila kolona miši, suhih kot trlic, in prav kmalu so  že tudi izginile.

»Za njimi!« je zavpil vodja Mark in četa mravelj je planila naprej.

»Za njimi!«  sta se strinjala Mici in Mont.

Z roko v roki sta jo mahnila za njimi mimo polja, čez hribe in skozi gozd. Na robu gozda so se ustavili pred veliko, bleščečo, od Sonca obsijano Senožetjo.

 

 

X.

»Molim, molim,« je bogomolka Mija hripavo zapela, ko se je končno rešila vsiljivega, a nekoč tako ljubljenega moža.

»O, sedaj sem polna otrok, sedaj se lahko odpravim po svetu. Še tisti list pojem in grem,« se  je odločila in se zamislila.

»Pa kam? Kar za nosom,« je sklenila.

Umila se je v veliki kaplji medene rose, pohrustala list, se zadovoljno požgečkala po trebuhu, da so se vsi njeni otroci do solz nasmejali, in skočila na tla. Tam se je počasi pretegnila.

»Končno sem svobodna! Po svetu grem! Grem!«

Odšla je in se splazila pod visokoraslo, od trosov polno praprotjo.

»Bh, kako se praši, kako neprijetno,« je rahlo dahnila kot zelo zelo fina dama.

»O, kaj takega!« se je začudila potem. »Ali sem prav videla? Leteča miš! Ja, zdaj bodo pa že vsi krila dobili!« se je jezila.

Bogomolka Mija je krenila za to nenavadnostjo.

»Gotovo me bo pripeljala do česa zanimivega. Sita sem že te vsakdanjosti. Žretja listov, ljubljenja z bogomolom, spanja na drevesnih vejah. Pa kaj je tu razburljivega? Nič. Vsak dan eno in isto. Naveličana sem, naveličana. Gremo, Mija, si že predolgo razmišljala, miš ti bo ušla! Pa kam ta preklicana miš leti? Pa še drobno pikapolonico ima na hrbtu. Ja, vse sorte čudes lahko bogomolka vidi na tem čudnem svetu, če se le odpravi od doma.«

In je razširila krila ter poletela skozi temen gozd, ki se je po nekaj urah razredčil. Prav na robu gozda se je ustavila, saj ji je oči zaslepila mogočna svetloba sončne Senožeti.

 

 

XI.

»Morgen, Morgen!« je klicala zavesa Mila, ki je vihrala v vetru in nikakor ni mogla več zastreti dnevne sobe pred vsiljivostjo dvorišča.

»Pa kaj spet kličeš in se dereš, saj mi bodo volani odpadli!« je zarohnel zastor Morgen za odrom poeta Monta.

Morgen je vedel, da zavesa Mila večkrat s čim pretirava in nič kaj  ga ni zanimalo, kaj ima za bregom. Bil je navajen vseh sort stvari in čudovitosti in čudosti in čudotvornosti in čudnosti in čudaškosti. Kaj ne bi bil! Pred njim, na odru, se vsak večer odvijajo drame, ki jih uprizarjata poet Mont in drobcenoustna Mici. Oblečeta se drami primerno. Navadno v obleke, ki imajo vonj po naftalinu in se jima mora s svojo žametno tkanino spretno izmikati. No, vedno ne uprizarjata dram, včasih Mont odrecitira kakšno svojih pesmi, Mici pa katero od njegovih slavospevov, namenjenih njej, uglasbi in sopranistično zapoje. Največkrat tisto, zna jo že na pamet:

Milo moje,

drago moje,

drobno moje,

zlato moje.

Usta tvoja v nasmeh,

sonce svetlo v očeh.

Drobne tvoje tud so prsi,

zato so pa dolgi tvoji prsti.

»Pa še druge take pojeta in recitirata, da me včasih boli ves žamet!« je zavzdihnil Morgen.

Zastor Morgen je zašel v premišljevanje. Zavesa Mila se je ujezila in zacvilila:

»Me ne slišiš, kaj ti pravim? Ja pa kaj bi ti pravila, ti se samo važiš in važariš in važarišiš tja proti odru. Ampak tam ne vidiš sonca. Bom pa sama šla.«

Zdaj je Morgen prisluhnil.

»Šla, kam?«

»V svet,« je zastokala Mila. »Vsak dan gledam v svet pa ne vem, kaj je izza tega, kar mi je dano videti. Pojdi z menoj,« se ji je glas omilil.

Zastor Morgen se je popeljal po okroglem drogu in privihral do zavese Mire, ki se je poobročkala s karnise. Zavila sta se v vozel in odjadrala soncu nasproti. Čez polja, travnike, hribe in gozd do s Soncem oblite Senožeti.

 

XII.

Matias, mož s črno torbo, se je po dolgih letih tavanja po svetu spomnil senožeti in ljubeče svetlobe v njej.

»Odpravil se bom nazaj,« je pomislil premražen in zapuščen od vseh na svetu.

Ko je  misel odmislil do konca, je že stal na robu gozda. Sončna senožet mu je zaigrala pred očmi.

Pa ni bil sam. Tu so bili še roj miši, Mara s perunikami, črna žena Malgaja, Marija na kotalkah in brez predpasnika, pianist Mak z rdečim šalom, pikapolonica Molonia z miško Mišo, deklica Maja s psom Malfom in srnicama, Moris in želva Moma, Marta in goske Mo, Mimi in Mari, Moškotel z Mesca, vitka Mici in njen poet Mont, mravlje pod poveljstvom vodje Marka, bogomolka Mija, zavesa Mila z zastorom Morgenom.

TRETJI DEL

In zdaj se prične predstava.

Besedilo napisal: Mont, poet

Glasbeni vložki: Mici drobnoustna

Scena, šminka, kostumografija: Mara z rumenimi perunikami

Igralci:

• Malgaja, črna žena
• Miške
• Mara  s perunikami,
• Mici, drobnoustna
• Mont, poet
• Marija in njeni gostje
• Mak, pianist
• Molonia, pikapolonica
• Miša, leteča miš
• Maja, deklica
• Malf, pes
• Moris, romantik
• Moma, želva
• Marta s krili
• Mo, Mimi in Mari, goske
• Moškotel, mesečnik
• Mija, bogomolka
• Morgen, zastor
• Mila, zavesa

Dramaturg: Matias s črno torbo

Predstava se odvija na Senožeti, ki jo poljublja Sonce.

Gledalci:

Sonce, Gozd, Nebo, Oblaki, Meglice, Dež, Veter, Sneg, Dan, Noč, Drobne Žuželke in Živalce, Ptice, Zajci, Medvedi, Modrasi, Piščalke in vse, kar je ob tem času na Senožeti.

Zavesa Mila je pomežiknila zastoru Morgenu, ki se je s figo v žepu razdelil na dva dela, v dvojčka Morgen 1 in Morgen 2, ki sta stala ob strani vsem nastopajočim. Ti so tiho in napeto čakali, da se ojunači še zavesa Mila in se dvigne pod nebo. Ta je  zajela sapo in se zložila pod nebesni svod.

In Predstava se je pričela.

»Ka… kako sem se znašla tukaj, saj vendar nisem igralka,« je sramežljivo zašepetala Marija.

Odvezana je bila obveznosti skrbeti za goste črne žene Malgaje. Spogledala se je s pianistom Makom, katerega rdeč šal je še vedno držala v rokah, in Mak prične igrati na svilalir. Gostje so se v tihem sporazumu odpravili iskat soplesalce. Vsak si je našel svojo miš in črna žena Malgaja je zaplesala z mišjo Mišo. Svilalir je pošiljal zvoke daleč v gozd in pod travo in pod zemljo, med drobne žuželke in živalce in pod nebo vse do Mesca. Drobnoustna Mici pa je zapela z visoko sopranističnim glasom:

Ljubim svetlo sonce,

ljubim hitri veter,

ljubim tebe, dragi Mont.

Mont se je zdrznil.

«Kaj! Kaj si le upa, spremenila je moje besedilo!« 

Toda, to je bil le bežen poblisk v njegovih mislih. Topel sopran in iskreče oči Mici sta naredila svoje. Zaljubljeno jo je pogledal nazaj, povzel pesem za njo in skupaj sta zagostolela:

Ljubim sonce v maju,

midva sva kot v raju,

ljubim tebe, dragi(a) moj(a).

Pozabila sta, da sta na predstavi. Pogled se jima je prepletel, njuni svetlobi sta se rožnato spojili in njune ustnice so se združile.

»Ph ph,« so pihali ostali igralci. »To ni v scenariju, ali res ne moreta biti disciplinirana, besedilo sta pokvarila!«

Šumelo je kot v panju, ona dva sta se pa poljubljala.

»Bravo, bravo!« so ploskali gledalci vsi po vrsti in čebele so z-z-z-jale, kobilice skakale, murni drgnili z nožicami, modrasi sikali, medvedi šapali, piščalke piskale na visoki C, gozd šumel in oblaki na nebu so se prekopicavali.

»Bra-vo, bra-vo, najlepša predstava na svetu!«

Ovacij ni bilo konca ne kraja.

Tudi igralci so bili zasanjani in šele cressendo pianista Maka na svilalir jih je zbudil iz zamaknjenosti.

»Gremo, hitro, po scenariju!« je bil paničen poet Mont.

Torej, pianist Mak je odigral uradni glasbeni uvod, si zavil rdeč šal, ki mu ga je med igranjem na svilalir nastavila Marija, okoli pasu in se umaknil od svilalirja v bližino Marije brez predpasnika.

»Mm, kakšna prijetna postavica,« je pomislil, ko jo je pogledal. »Pa kaj postavica, oči, oči so prekrasne in njeno srce…«

Marija je prestregla njegov pogled in telo ji je spreletelo nekaj toplega. Na vrsti je bila, povedati bi morala, da se predstava prične, predstaviti nastopajoče in da se naj plesni pari pripravijo za atraktivno zabavo s plesom. Ampak, Marija je žarela, pianist Mak je rdel in njegove vitke dlani so se dotaknile prstov mlade Marije brez predpasnika in predstava je začasno usahnila.

»Pa kaj je zdaj to, saj z igro ne pridemo nikamor,« so začeli tarnati ostali igralci, gledalci pa so se navduševali nad ponovnim ljubezenskim prizorom izven scenarija.

»Bra-vo, bra-vo!« se je spet razlegalo po sončevi senožeti.

»Tako, sedaj pa je zadosti!« je zagrmel dramaturg Matias, kar je tudi bilo izven scenarija. »Pričnimo, avizo, in nato besedilo, Marija, prosim,« je dodal že bolj spravljivo, kajti z očmi je ošvrknil temno žensko Malgajo, ki je z glavo vihrala svoje črne lase.

»Torej, dragi vsi, ki nas gledate, poslušate, nam ploskate in vzklikate, nas imate radi, vas imamo radi…« je pričela Marija, kar spet ni bilo po scenariju in Matias je ponovno vzkipel, vendar tokrat z bolj mirnim glasom:

»Marija, drži se vendar besedila, drži se besed, stavkov iz  besedila, lepo te prosim…« in spet ugledal oči temne ženske Malgaje, ki se je za pedenj pomaknila v njegovo smer. In on za pedenj v njeno.

No, Marija je po avizu pričela z uradno otvoritvijo predstave in jo je tokrat pravilno napovedala. Pričela  je s predstavitvijo nastopajočih. Prvi je bil na seznamu Matias, ki ga je tudi napovedala, on pa bi se moral pokloniti. Matias pa je kot začaran strmel v oči črne Malgaje in njegove roke so se dotaknile njenih črnih las. Nastopila je tišina. Trenutek je trajal in trajal. Gledalci so spet odobravajoče ploskali, sikali, pikali, brenčali, šumeli in podobno. To je bil tretji ljubezenski prizor izven scenarija. Sonce pa se je smehljalo nad svojo Senožetjo.

»Mm, scenarij bi morali spremeniti,« je pomislil dramaturg Matias in z očmi še enkrat pobožal črno Malgajo.

»No, dragi soigralci, skušajmo…skušajmo se držati scenarija.«

In Marija je pričela napovedovati ostale igralce predstave. Vse je bilo v redu, torej je bilo v skladu z besedilom, le Mije, bogomolke, ni bilo na oder, ker se je zagledala v brhkega bogomola in sta odšla na vejo bližnjega hrasta. No ja, so jo pač izpustili na predstavitvi.

Marija je srečno privedla predstavitev udeleženih do konca, ko je čisto na kraju napovedala še zastor Morgena in zaveso Mili. Ta  sta od razburjenja tako zaplahutala, da sta se snela s karnis in padla po igralcih, tako da sta jih popolnoma prekrila. Gledalci so mislili, da je konec predstave, konec koncev so slišali dve kitici prekrasne ljubezenske pesmi in videli tri ljubezenske prizore, kar je bilo več kot dovolj za en dan. Pričeli so ploskati in vzklikati:

»Še enkrat,« in »Marija, Marija!«

Žvižgi piščalk so bili najglasnejši. Zavesa Mili in Morgen v obliki dvojčkov Morgen 1 in Morgen 2 sta bila zaprepadena nad dogajanjem in sta se polagoma dvignila nazaj do karnis in nerodno zardevala. Osvobojeni igralci so ploskali skupaj z gledalci, kar spet ni bilo po scenariju.

»Marija, Marija!« so še ti vzklikali.

Marija, ki je čutila, da mora nekaj storiti, je stopila na stol, se priklonila, zamahnila z rokami, da so igralci in publika utihnili in povedala:

»Bil je prekrasen dan. Zaključujemo z njim. Jutri se predstava nadaljuje.«

©©©

Drugi dan so se ponovno zbrali igralci in gledalci v isti zasedbi. Sonce se je smehljalo svoji Senožeti in lep dan se je napovedoval. Dišalo je po cvetočih rožah, praprotih, travah, kobilicah, medvedih in kamnih. Pa po perunikah. Rumenile so se v prvi vrsti gledalcev in čakale na nastop Mare. Res jo je Marija kmalu napovedala. Nastopila bi naj s svojo pesmijo o njih, o perunikah. Mara se je nerodno priklonila, si popravila svojo dolgo škrlatno obleko, da se ne bi spotaknila na njej, in je pričela recitirati:

Perunike, ki ste,

vidim vaš sijaj…

(Perunike dvignejo glave ponosno navzgor in važno pogledajo naokoli, Mara pa nadaljuje.)

Miške, ve slabotne,

ki prihajate na trato ves maj,

predrobne ve miške,

ki so revne vam hiške,

vidim, vidim vaš sijaj.

Perunike so osupnile, miši pa tudi.

»Kaj prav slišimo? Velika pesnica Mara pripoveduje o nas? Nam? Nam, ki nas nihče ne mara, nam, ki nas vsi podijo, ne privoščijo hrane (razen Malgaje), nad nas pošiljajo mačke?«

Solze so jim pričele teči po smrčkih, Mara pa, ko se je zavedla napak v besedilu, je vse skupaj zasukala tako, da je na koncu zavpila:

»Trikrat hura za naše miške!«

»Hura, hura, hura!« je zadonelo čez senožet, da se je vse streslo.

Miške so zdaj dvignile ponižne glavice in pogledale v sonce. To se jim je  smehljalo in za vse je bil to čaroben čas.

©©©

»Nihče se ne drži besedila,« je pomislil Mont, pa se zaradi tega ni več obremenjeval.

Napovedal je drugi glasbeni vložek:

»Nastopajo goske Mo, Mimi in Mari!«

Te so prigoskale na oder in zagoskale tako, da so vse zabolela ušesa:

»Ga, ga-a-a, ga-a-a-a,« ena v sopranu, drugi dve za terco nižje.

»No, vsaj to je tako, kot sem napisal,« je pomislil Mont, ko so se goskama pridružile še vrane s:

»Kra, kra-a-a, kra-a-a-a!«

V večglasju so se oglasile še piščali, sršeni so zabrenčali, modrasi so zasikali, veter je završal, gledalci in igralci so v ritmu zaploskali in simfonija zvokov je bila tako mogočna, da si na koncu vsi brisali oči.

Spet ne gre po scenariju. Sonce pa se je smehljalo in njegovi žarki so  poplesavali v ritmu melodije.

Goske so se priklanjale ob ovacijah gledalcev in igralcev, Marija pa je  napovedala naslednji prizor.

Nastopil je Moškotel, mesečnik, ki se je pogovarjal z Marto s krili:

»Vsaj en mesec srebrnega mozaika ne dotikaj se, draga. Pirati plovejo in njih sence se stapljajo z modrino morja.«

Marta ga je pogledala, zatrepetala s krili in odgovorila:

Naj ti nič ni mar,

Moškotel, piratov,

veseli ti se raje svatov.

Ti me vabiš,

ti me snubiš,

saj ne morem sama spat,

jaz le pesmi moram brat!

»No, kaj je spet zdaj to? Kakšna poezija pa je to? Ni to, kar bi naj odgovorila Marta s krili,« se je Moškotel z azurnimi očmi nerodno prestopal. Nenadoma pa se je slišal govoriti:

O, Marta moja ti krilata,

lepa bolj si kot Renata,

ki sem pustil jo na Mescu,

dal v roke sem  jo Lescu.

In med njunima pogledoma se je rožnato zableščalo, zagledala sta se en v drugega. Scenarij je šel po zlu. Obstala sta, zrla nepremično in obudilo ju je šele ploskanje igralcev in gledalcev.

»Hej, kako lep prizor,« je zabrenčala velika muha in  zaplesala okoli njiju.

»Magično!« se je raznežil modras in se zavil okoli njunih nog.

»Kakšna predstava, ta je ta prava!« je rjovel medved in zaplesal z želvo Momo ples divjih živali.

Sonce pa se je smehljalo in grelo prebivalce sončne senožeti.

©©©

Sonce in prebivalci senožeti so se nejasno pričeli spominjati prebliskov njihovih resničnih zgodb…

©©©

Marija je napovedala naslednji prizor, v katerem bodo pikapolonica Molonia skupaj z deklico Majo, psom Malfom, romantikom Morisom in želvo Momo zapeli pesem o soncu. Pesmica naj bi  bila v stilu tiste: Sončece zlato, posijaj na trato…, oni pa so peli:

M o-o u-i-o-a

Na ta ba ga sa va ta

Ru pu ga tu bu-tu-sa

In ri ri-mu ta-fa

So so - log -po - ta pa

Tra la la la la !

Bila je to zgodba o soncu. Zaključila se je z veličastnim bliskom.

Takrat se je torba dramaturga Matiasa prevrnila s stola in padla na tla, listi pa so se raztresli po senožeti.  Zavel je veter in jih ponesel naokrog.

 »Glejte, glejte, zgodbe so tukaj, ujemimo jih!« so vzklikali gledalci.

Papirnati listi pa se niso pustili ujeti. Čutili so, da imajo še nekaj za postoriti. Napeli so bele prosojnosti svojih prostranstev, se zgrnili skupaj, da so sestavili knjigo in se v podrobnostih spomnili svoje zgodbe.  Drobne pikice zgodbe so se pričele zbirati  in oblikovale so drobno kroglico. Kroglica se je razgrnila v list papirja in na njej je zažarela zgodba. List se je sestavil na zadnjo stran knjige.

In  Črna žena Malgaja, Miške, Mara  s perunikami, Drobnoustna Mici, Poet Mont, Marija in njeni gostje, Pianist Mak, Pikapolonica Molonia, Leteča miš Miša, Deklica Maja in srnici, Pes Malf, Romantik Moris, Želva Moma, Marta s krili, Goske Mo, Mimi in Mari, Mesečnik Moškotel, Bogomolka Mija, Zastor Morgen, Zavesa Mila, Matias s črno torbo, Sonce, Gozd, Nebo, Oblaki, Meglice, Dež, Veter, Sneg, Dan, Noč, Drobne Žuželke in Živalce, Ptice, Zajci, Medvedi, Modrasi, Piščalke in vse pod nebom, vse kar je na Senožeti, ki jo poljublja Sonce, se je spomnilo svoje resnične zgodbe.

©©©

Zastora Morgen 1 in Morgen 2 sta se ponovno spojila, zavesa Mila se je  priklonila do tal in igralci niso bili več igralci in gledalci niso bili več gledalci, vsi so bili vse. Tako kot so že nekdaj bili. Kot v tej predstavi mimo scenarija. In vse skupaj je bil ljubezenski prizor, saj je vse poljubljalo Sonce, ki je pošiljalo svoje žarke na Senožet.