Potovanje koze Aške - pravljica v verzih

Potovanje koze Aške

Na planini pasejo se koze,

čisto bele, vse od mame Roze,

a med njimi tudi mala Aška,

rep njen črn je kot od mačke tačka.

Raje kakor dan, je imela noč,

saj repka videti bilo ni moč.

Zjutraj eno je imela misel -

drugačna je, kje je tukaj smisel?

Sestre koze so se ji smejale,

meketale in jo  v nič dajale.

Aška je zato nekoč sklenila,

šla da bo proč, v širni svet krenila.

Torbico, že prej si jo je skrila,

s tremi jabolki si je napolnila.

Pogumno  zakorakala je v svet,

saj ta je vendar vznemirljiv in lep.

Po gozdu je hodila že lep čas,

ko se je zmračilo, bilo je mraz.

Ni videla, kam naj se obrne,

ko v kup listja se naenkrat zvrne.

Vanj izgrebla si je majhno luknjo,

sčistila si svojo mehko suknjo.

Čez minuto je lepo zaspala,

krasno sanjala in se smejala.

Kot vse mine, tudi jutro pride,

kakor hitro svetlo sonce vzide.

Bleščeči žarek zdaj jo prebudi,

brž je na nogah, res se ji mudi.

Jabolka – zvečer je pomulila,

lakota se ji je oglasila.

Hodi hodi, sonce je visoko,

vidi jaso, skloni se globoko -

Hvala, tukaj si bom odpočila.

Zdajci se ji hiša je razkrila.

Lakota v želodcu se oglaša,

k hiši se odpravi, ne odlaša.

Na vrata je potrkala močno,

nestrpno čakala, da se odpro.

Jež na vrata strumno se postavi,

vpraša - za pod zob ji kaj pripravi?

  

Aška se je dobro okrepčala,

ali mamo zdaj bo poklicala?

Toda ne, namenila se je v svet,

ki je še vedno vznemirljiv in lep.

Gre naprej, ničesar je ne ustavi,

ko zagleda orla na planjavi.

V gobcu koze vsak zob šklepeta,

trese se od groze, meketa.

Orel je razširil svoja krila,

votlo deblo Aška je odkrila,

zleze vanj, miži in mamo kliče,

črni repek sem  ter tja pomiče.

  

Do večera v deblu je čepela,

staršev si osamljena želela.

Šla bi, tema ji poti zakriva,

misli – ali tu še kdo prebiva?

Vsa utrujena je tam zaspala,

sestrice in mamico sanjala.

Zgodaj zjutraj se je prebudila,

vrne se domov, brž je sklenila.

Spet ježu je potrkala močno,

in čakala, da vrata se odpro.

Ježek skozi okno jo pozdravi -

kaj pa za pod zob ji naj pripravi?

O, kar dobro se je okrepčala,

ali mamo zdaj bo poklicala?

Dosti ji je tega potovanja,

mar je vredno to sploh praznovanja?

Mama Roza - se bo oglasila?

Milo jo potem bo poprosila,

po njo naj pride, orla se boji,

pogreša dom, čeprav jo še boli.

Zvoni, a mama se ne oglasi.

Kje je? Da morda niso to pasti?

Aška sama se domov odpravlja,

orla se boji, se ne ustavlja.

Ga ni bilo, pritekla je domov,

lepo je videti domači krov!

Mamici je resno obljubila,

da le z njo po svetu bo hodila.

In sestre? Brž hitele so na kup,

iztezale vratove svoje skup,

po posvetu so zagotovile -

iz nje več ne bodo norcev brile!