S poreklom preteklih svetov
prihajamo in nikoli
ne bomo izvedeli vsega.

Iz okruškov, ki se kristalno
svetlikajo v temine noči,
rišemo svoja življenja.

Miniature so preteklost.
Odhaja zavedanje
z odsevom molčečnosti.

Iz svetlobe se rojevamo
umetniki sestavljanja barv,
čarovniki svojih življenj.

METULJI DNEVA IN NOČI

METULJI DNEVA IN NOČI



1.

V zeleni mikavnosti praprotja, šelestečih listov brez in trepetavih trepetlike, trdo stoječih in vijugasto obrobljenih hrastovih listih, so prebivali v čisto običajnih hišah vasi Marabela plemeniti vitezi in vitezinje s svojimi majhnimi princi in princesami. Kot vsi prebivalci »civiliziranega« dela planeta so hodili v službe, šole, trgovine, knjižnice, restavracije in še kam drugam. Tako je vsako jutro vse vrvelo v vasi, ko so se odpravljali – očeti vitezi in mame vitezinje v mesto, kjer so bili direktorji in tajnice, manekenke in profesorji, računalničarji in konstruktorice, frizerji in inštruktorice, majhni princi in princese pa so odhajali v vrtce in šole ali pa na sprehode in potepe z dedki vitezi in babicami vitezinjami. Vas Marabela je ob prihodu sonca, ki je žarelo izza piramidastega hriba, oživela, in kmalu tudi ostala zapuščena do poznega popoldneva.



2.

Nekega čisto običajnega napol sončnega dopoldneva, ko so bili vsi prebivalci vasi Marabela zdoma, se je v njej pripetilo nekaj nenavadnega.
V deželo je prihajala pomlad in rože so se počasi prebujale. Odpirale so svoje barvne cvetne koške, zvončnice, cevčice in lističe proti soncu. Pozibavale so se v vetru in posojale drobce cvetnega prahu druga drugi. A nekaj je bilo to leto drugače. Cvetlice so pogrešale drobnih puhastih nožic in dolgih cevastih rilčkov metuljev. Ni jih bilo.
Mravljinec Muri, ki je bil vseveden, je omenil, da metulji še spijo na vrtu gradu, ki stoji na otoku daleč sredi morja. In da so vse metuljaste gosenice začarane v spanje, dokler jih kakšen srčen princ iz vasi Marabela ne odčara s svojim pogumom.
Temu pripovedovanju so prisluhnili plotovi okoli hiš v vasi. »Do takrat, ko se bodo metulji prebudili in zaplesali po zraku s svojo raznobarvno pisanostjo, jih bomo nadomeščali,« so sklenili. In so se začeli premikati; lesene late, palice in prečniki so se združevali in manjšali in polagoma so nastajala rumena in rjavkasta in sivorjavkasta in črnopegasta žametna krila metuljev. Vzdignila so se in se pozibavala nad hišami ter pristajala na peščenih stezicah med gredami z rožami. A metulji niso bili pravi. Imeli so le njihov izgled, ne pa tudi njihove mehkobe, nežnosti, galantnosti in umetnosti srkanja sladke medičine iz cvetličnih medovnikov.



3.

Ko so tajniki in računalničarke, prodajalci in učiteljice, mame in očetje, babice in dedki ter mali princi in princese prišli ta dan domov, so se nemalo začudili novi podobi vasi Marabela, saj so bile hiše brez ograj in vrtovi hiš so se združevali v en sam vrt. Bil je zares lep pogled na vse to in majhni princi in princese so bili nadvse zadovoljni s spremembo, saj se bodo odslej lahko prosto podili od hiše do hiše.



4.

Tako so nekega sobotnega popoldneva preganjali drug drugega v igrah »ravbarji in žandarji«, »zvezde metat« in šli so se skrivalnice. In ker ni bilo plotov, so imeli pri svojih igrah veliko več prostora. Tudi gozd s hrastovimi in bukovimi drevesi, brezami in bori ni bil daleč. Nad potočkom v gozdu, ki se je kotakljal preko žametastih, z mahom prekritih kamnov, so se dvigovale bele meglice. Od daleč so se meglice videle kot svetle ptice, ki so se pojavljale in se v naslednjem trenutku spet razblinile. In majhne princese in princi so bili radovedni. Igra jih je tako polagoma privedla do potočka sredi gozda. Razigrani otroci so utihnili in prisluhnili tihoti, ki so jo spremljali občutki čarobnosti. Po potočku je priplavala papirnata ladjica. »Vkrcajmo se,« je zaklical princ Miha in se zavihtel vanjo. Nihče mu ni sledil, kajti ostale majhne princese in princi so se ustrašili, ko so videli, da se je Miha pomanjšal in da ga je papirnata ladjica odnesla s tokom potoka.



5.

Miha je krmaril papirnato ladjo, kar pa ni bilo ravno enostavno, bilo je celo nemogoče, saj se je potoček kar naenkrat spremenil v široko reko, ki je premetavala ladjico in njega v njej prav toliko, kolikor je želela. Miha sprva ni opazil, da prijateljev ni bilo za njim, ko pa je to sprevidel, je bil že daleč od kraja, kjer je bil skočil v ladjico.
Tako je plul nekaj dni in noči. Ladjica je kar sama drsela po vodi in Miha je opazoval bregove reke, ki so bili zdaj porasli z gozdom, zdaj skalnati in ponekod peščeni.
Po petih dneh se je reka približala velikem morju. Ladjica, ki je bila narejena le iz papirja, se je pričela v vodi počasi topiti in se spreminjati v brezoblično maso mokrega papirja. Prišel je čas, ko jo je Miha moral zapustiti. Prepustil se je reki, plaval je pod gladino, srečeval je živo pisane ribe in rake, hobotnice in kače. Ko je tako že kakšen dan plaval pod vodo in se je reka že izlila v sinjo širjavo morja, se je spomnil, da pretaka svoj dih v vodo in da to pravzaprav ni nič nenavadnega. Plaval je s hitrostjo električnega skata, ki ga je srečal in se mu pridružil. Ta mu je povedal skrivnost, da je za sedmimi skalami sredi oceana grad in da ga v njem pričakujejo. Pokazal mu je smer, v kateri stoji grad in ga zapustil.



6.

Po nekaj urah je Miha potem, ko je srečno plaval mimo sedmih skal, prispel do gradu. Ta je bil okrogle oblike, na sredi je imel dvorišče z vrtom. Veliko oken se je bleščalo v grajskih zidovih, torej je imel tudi veliko soban.
»Miha, prišel si zato, da boš preživel tukaj čas tako, kot si najbolj želiš. In torej glej, kaj si boš izbiral! Le vstopi,« je zaslišal glas.
Miha je vstopil v prvo sobo. Ni bila kaj posebnega, kot pač sobe v gradovih. Stene so bile odete v tapete, postelja je bila iz zlata, tu je bila še izrezljana omara in miza ter tapecirani stoli. Miha je pričel prepevati in je pel dokler se ni naveličal.
Nato je odprl vrata v drugo sobo. V njej je plavala svetlo modra svetloba in vse – stene, tla, oprema, vse je bilo svetlo modro in puhasto. Miha se je spremenil v svetlo moder puh in je lebdel z drugimi peresci puha v ozračju sobe. Plesal je po glasbi, ki jo je prepeval v prejšnji sobi.
Ko se je naveličal tudi svetle modrine, je odprl vrata v naslednjo sobo. V njej je bilo hladno in temno modro. Miha je sedel na tla. Pod njim so se temno modra tla pričela spreminjati v zlata. Pozlata se je širila naprej, po vsem prostoru, in soba je zažarela. Miha je sredi nasprotne stene opazil zlato sonce. Vstopil je vanj in postal zlat žarek. Sijal je in se širil, plesal po sobi, dokler se ni naveličal in postal radoveden, kaj je v naslednji sobi.
Odprl je vrata v naslednjo sobo. V njej je bilo zelo zračno in celo prepihno in po zraku so se vrtinčile papirnate pikice vseh barv. Miha se je spremenil v pikico oranžne barve in je plesal z ostalimi na ritem in melodijo vetra. Ko je tako že nekaj časa plesal, je ugledal v steni sobe odprtino in pustil je, da ga je piš odnesel ven.
Ko je zapustil grajske zidove, se je spremenil v ptico in se je spreletaval pod nočnim nebom nad velikim, z lučmi ožarjenim mestom. Počutil se je svobodnega. Kot ptica. Pravzaprav je bil ptica.
Zajadral je nazaj proti gradu. Za njim se je na vzhodu bledilo nočno nebo. Jutro se je delalo. Spustil se je na vrt sredi grajskega dvorišča. Tam so spale v sanje začarane gosenice metuljev.
»O, zbudite se, zbudite, dan prihaja in pomlad je že v vasi, potrebujejo vas rože in princi in princese!«, je vpil princ – ptica Miha.
Gosenice pa so le stežka odpirale oči, saj so bile zavite v vatle in vatle koprene, ki jo je stražil cel polk mravljincev. Ti so panično mahali s sulicami z ostrimi konicami in pretili Mihi, da naj pusti njihove gosenice pri miru, ker so začarane. A Miha je vedel, da jih mora zbezati iz zapredkov, pa začaranost dol ali gor. In mravljinci so tudi vedeli, da kar Miha izbere, tudi uresniči, vedeli so, da bodo morali popustiti. Izgovorili so si le par metuljev, ki bo ostal na gradu in skrbel za potomstvo. Zapredki so se počasi pričeli osvobajati predenastih kopren in zapuščati svoje varno domovanje znotraj ovalnega udobja. Iz gosenic so se spremenili v metulje s prekrasnimi krili vseh barv.
Skupaj z Miho – ptico so poleteli proti vasi Marabela. Tam so jih pričakali mame in očetje, babice in dedki, princi in princese in rože, ki so stezale svoje koške, zvončnice, cevčice in lističe proti soncu.
Miha - ptica je postal spet Miha - princ. In kaj se je zgodilo z metulji – plotovi? Ostali so metulji in so letali le ponoči. Postali so pravi nočni metulji, kajti tisti, s pisanimi krili, so letali le čez dan, ponoči pa so spali.
Tako je tudi noč dobila svoje metulje in v toplih jasnih nočeh imajo svoja snidenja. Spominjajo se časov, ko še niso bili nočni metulji. Srečni so. Kot so srečni tudi majhni princi in princese in vsi prebivalci Marabele. Posebno mesto v vasi pa ima princ Miha, ki je s svojim pogumom osvobodil metulje začaranih sanj.

Pričakovanja prihoda česa novega? Ne, ne pričakovanja, saj novo že je tu. Počasi, počasi, da ne padeš, počasi, da se privadiš. Pride. Ne, prihaja ves čas, ves čas se nekje nahaja, preprosto je in dotakne se občutkov, da jih vsrkaš vase in se nasmehneš – a, to je to; sem, kar sem, tudi del mene je vse to. Je zavedanje. Še prej je čutenje tisto, ki prinaša to zavedanje. Na novo.

Pesem prinaša upanje. Meni. Tebi? Mogoče pa prinaša le zavedanje, da pesmi so, da so vedno bile. Tam nekje čakajo, da jih pritegneš v svoj svet in jih na novo odkriješ, da zasijejo v vsej svoji lepoti. Da presenetijo. Najprej mene, nato tebe. Da jo prepoznaš, kot sem jo prepoznala jaz, ki sem jo izvrtala iz zaprašene omare, kjer se je že skoraj razblinila.

Pesem je spet živa. Z vso svojo energijo sije in razdaja lepoto dimenziji svetlobe. Kot se kristali svetlikajo v temi, ko jih presvetli žarek sonca. Dotakne se srca. Se vanj naseli, če jo sprejme. In potem gre svojo pot naprej. Privre iz srca, se ovije kot rahla tančica okoli tvoje duše in jo obarva z barvo, ki ji je najljubša. Zapoje z melodijo, ki ji je lastna. Prede in se razpreda, širi svojo najnežnejšo, najfinejšo lahkoto, da poleti in se spet ugnezdi tja, kjer je ljubljena.

Zabava, tako zemeljska

Merilo vsega bogastva sem.?

V meni se pretakajo misli brez reda in
pritajeno popuščajo ekstazi duha,
ki je brezmejna. Ven, ven, življenje,
kjer stene ne padajo nate.
Na vrhove jutranjih zarij,
na vetrove brezmejnih poljan,
na grobove pozabljenih misli.

Prozaičen molk preseda:
Preseliti se, prezračiti sfinge prahu,
nasesti ekstatičnim strastem.

Propadajoče v prihajajoče sledi:
uničiti, prelisičiti, potvoriti, -
preseči, prepričati, izkričati.
Konec.

Ekstaza blazna, v nič pahujoča,
pretanjeno prežeta z bolečino preteklosti.
Obscesna moč prilagoditve,
prežeta z ledom nad plamenom.

Pretapljanje, in potapljanje,
na krilih spreletanje,
svetlobe obupno iskanje
in vsak dih in vsak izdih
je tih kot senca albatrosova.

– Prirejeno samo za sejme –
bežen trenutek prebliska.

Prepogibanje pritiska,
prekrižarjenje viharjev
- in treskoma pade veja na tla.

Na koncu je vse samo preurejena zabava,
tako zemeljska.

Jaz, ki sem

zavestno diham in
vabim svojo dušo k sebi
v vse dele sebe vabim
iz delov svetov
v katerih bivam

ne moledujem
se ne spogledujem
čutim -
moja duša je
v mojem telesu

čutenje je odrešujoče

sprejemam jo
jo diham zavestno
se sprehajam skozi koprene
ki se razblinjajo
vidim globlje
širše
dosegam vseobsegajoči pogled

kamor pogledam - sem
kjerkoli bivam - sem
kjer je moj dih - sem

ni preteklosti
vse samo enostavno je
vse kar je
sem
diham svojo dušo
se razširim
sem v vsem
vse kar je
sem
vse ravni
vsi svetovi so v meni

diham zavestno
sem

Nekaj pomladi v meglenih večerih

kdo bi rožnatemu dal
podobo
kdo bi pesmi dal
navdih
kdo se v misli
bi sprehajal
kdo namesto mene
zvest bi bil

mesec sence je poljubil
v njih se skril
v njih je bival tisti čas
ko rožnata podoba
je zorela
je zorela

včasih se je mesečeve
teme navzela

Rdeči kamen


Mogoče so bile tisto, kar se spominja, le nitke pajčevinaste domišljije. Mogoče pa se ji je to dogajalo kdaj v daljni preteklosti, morebiti celo v katerem od prejšnjih življenj.

Zdelo se je nekako nenavadno, da je ta prepletanja časa in prostora doživljala prav ona, ki je vse svoje življenje preživljala sama v svoji skromni hišici na robu mesta in ni bila na videz prav nič posebnega. Sedaj je bila stara dvainšestdeset let. Vajena je bila samote, družbo ji je delal le oranžni muc s temnimi očmi.

S prašno cunjo je potegovala po še bolj prašni polici nočne omarice in ko se je s krpo dotaknila gladkega rdečega kamna, so ji misli spolzele v čisto drugi čas…

V dolgi snežno beli pajčolanasti obleki je hodila vzdolž obale po rdečem gladkem kamenju. Morje se je prav narahlo valjčkalo ob popolnoma ravni plaži in jutranje sonce je oranžno svetilo. Temni, kratki lasje so se ji svetili, bili so pravo nasprotje vsej tej bleščavi okrog nje. Gledala je predse in se pri sebi čudila. Hodila je po kraju, ki ji je bil navsezadnje tuj, a nekakšna slutnja prepoznavanja ji je od časa do časa spreletela misli. Bila je bosa. Rdeči gladki kamni so bili tako božajoče topli in nekako udobni za hojo (kot da bi razmišljala o čevljih). Dihala in vonjala je s polnimi pljuči morski zrak. Ustavila se je, ko je v pesku zagledala drobno srebrno školjko. Pobrala jo je. Položila jo je na odprto dlan in si jo z začudenjem ogledovala. Sestavljena je bila iz mnogih srebrnih ploščic. Zdelo se je, da menjavajo svoje pozicije, toda, ko je pogledala bolj pozorno, je opazila, da je to premikanje samo navidezno, saj so se v ploščice ujeli sončni žarki in se je svetloba ob gibu roke različno odzivala.

Zamižala je ter sklenila dlan s školjko. Nenadoma je ni več čutila v roki. Odprla je oči in – vse naokoli nje je bilo drugače. Znašla se je v sobi, katere stene so se srebrno svetile. Ob oknu je stala mizica in na njej vaza s popkom vrtnice. Ko ji je pogled obstal na njej, se je roža pričela razcvetati, dehteti, vedno večja je postajala, dokler ji niso cvetni listi pričeli odpadati in je nastal sodčkast plod. Pojedla ga je. Začutila je rahlo tresenje, ki ji je napolnilo celo telo. Obšlo jo je spoznanje, da je v nekakšni drugi dimenziji. Skozi okno ni bilo videti obale z rdečimi kamni, le turkizno modro nebo je bilo povsod, do koder je segel pogled. Sedla je za mizico, odprla predal, ki ga je opazila na njej, vzela ven oranžno pisalo in svetlo zelen pergamentni papir z metulji ob robu, ter začela pisati:

»Ljubi Jass!

O tebi sem sanjala že precej tega spremenljivega časa. Sedaj sem tukaj blizu tebe. S prsti se dotikam tvoje prelepe mizice in pišem po tvojem pergamentu. Še enkrat ti zagotovim – tukaj sem.

Poljub v tvoje srce,

Sonja«

Pismo je dvakrat preganila, odprla okno in ga potisnila ven. Opazovala je, kako je sveženjček lepo počasi zavil okoli vogala srebrnega domovanja in izginil za oknom sosednje stene.

Sonja se je odmaknila od okna. Obrnila se je in zaslišala šumenje potočka. V steni sobe so se pojavila vrata, se odprla, skoznje je noter stekel potok, pritekle so pisane cvetlice in trave, grmi, drevesa, ptice, metulji, sonce in oblaki. Zabredla je po vodi. Onkraj potočka je zagledala gugalnico, na njej pa dečka. Stekla je k njemu, srce ji je pričelo razbijati, oči so se ji orosile. Zagledala se je Jassu v oranžne lase.

»Sonja…« je zašepetal. Ničesar drugega.

Sedla je kraj njega na gugalnico in solze so jima padale z drobnih obrazkov na tla. Tam so se spreminjale v modre spominčice. Teh je bilo čedalje več in več.

»Dovolj!« je nenadoma planila Sonja. »Dovolj spominčic, domislila sem se! Ko sva se prejšnjikrat srečala, sem bila dekle bosih nog nekje na Zemlji. Sprehajala sem se po poti med vinogradi. Pripeljala je kočija. Ustavila se je ob meni. Stopil si ven, si popravil svojo umetelno lasuljo in me povprašal za pot. Ko sem ti obrazložila kod in kam, si se zahvalil ter izginil v kočijo. Skozi okno si mi pomahal in zaklical – še se vidiva! To je bilo vse. Pomisli, da si takrat tako zdrvel od mene in koliko časa, ki ga pravzaprav ni, je moralo preteči, da sva se ponovno srečala. Zdaj pa – poglej, poglej se, otrok si!«

Jass jo je pogledal s svojimi temnimi nagajivimi očmi. Z deškim glasom ji je dejal:

»Tudi ti se poglej, saj si tudi ti otrok, majhna punčka si! In dovolj časa imava, da ga skupaj preživiva, takrat pa, ko sva se srečala ob tisti kočiji, sem imel zelo nujne opravke. Bil sem sel kralja Borgandije in sem v najkrajšem možnem času moral prenesti sporočilo svojega gospodarja kraljici, ki je počivala v letni rezidenci ob obali. Pozneje me je življenje vodilo na vojne pohode v tuje kraje in nisem te mogel niti znal poiskati. Zdaj veš.«

Zagugala sta se višje in višje. Vesel smeh se je razlegel po sobi. Zagledala se je v njegove oči. Začutila je zelo zelo varen prostor, prostor, ki ji daje dom in človeka, ki ji je blizu, pravzaprav ji je najbližji. Zaprla je oči, srce ji je divje razbijalo, hrepenenje ji je preplavljalo vso njeno bit, zavzdihnila je…

Odprla je oči. Znašla se je na obali z rdečim kamenjem. Otrla si je solzo, sedla in v roko vzela lep, gladek rdeč kamen…

Prebudila se je. Ozrla se je okoli sebe. Ležala je v svoji stari postelji v hiši na robu mesta. Srce ji je razbijalo in iz oči ji je kanila solza. Na nočni omarici se je znašel gladek rdeč kamen, pod posteljo pa se je pretegoval oranžen muc.

Obrisala je prah z gladkega rdečega kamna, ga položila nazaj na nočno omarico in pobožala muca, ki se je zadovoljno pretegnil.

Pa še nekaj malega o meni

Karkoli mislim - in mislim, da mislim, vendar nikoli ne veš, kako bo sprejeto, zato teh misli ne zaupaš kakor koli in kjerkoli, niti komurkoli. Poslušaš sebe? Ali se izmikaš s svojimi izgovori, za katere misliš, da so čista resnica. Saj v resnici tega ne misliš, veš, da ni tako, sam sebi lažeš. Je pomembno, kaj govoriš drugim? Je, ker se razkrivaš, ali v laži ali v resnici, to je pa vprašanje, ki si ga premalokrat zastaviš. Kaj je resnica v resnici? Kaj si ti v resnici? Ali resnica je? Saj ima pravzaprav vsak svojo. Že, a vendar univerzalna, preprosta, neobremenjena resnica je, to je zavest. Zavest je edina resnica. Zakaj torej laži? Misliš, da boš v življenju lažje prišel skozi. Ne, težje. Vsaka laž ti življenje naredi težje. Z mnogimi lažmi, ki jih vlečeš za seboj v življenje, postane popotna torba neznansko težka in nekega trenutka se zlomiš pod njeno težo. Se želiš zdraviti, a ne ozdraviti. Ker laži ne moreš zapustiti. Postanejo del tebe in počasi pozabiš, da so to laži. Postanejo resnice. Iluzija, ki jo živiš, ustvarja in obvladuje tvoje življenje. Do te mere, da to ni več tvoje ampak… niti ne veš več čigavo. In nisi več ti, skoraj te ni več. Delaš in misliš z glavo drugih, za druge in spet te ni. Kje si? Kje si? Prebudi se, Ida. Postani Ti. Ti, ki si resnica. Ti, ki si tvoja zavest. Ki je edina resnica. Sprejmi jo. Uporabi jo, zavej se, da si to ti. Jaz, ki sem. Ja, to sem.

Kaj pa domišljija? Je laž ali resnica? Kar izhaja iz globin človeka, iz srca nekje, ni laž. Tam je domišljija doma. Ima mnogo obrazov, nima meja. Kadarkoli jo lahko uporabiš, saj je vedno na razpolago. Le poklicati jo je potrebno znati, ji prisluhniti, kaj ti šepeta.

Vse, kar sem nekoč bila, nisem več. A vendarle, je tisto, kar sem nekoč dihala, doživljala, kar sem počela, imela rada in ne imela rada, vse to pripomoglo k temu, kar sem v tem trenutku.

Bila sem otrok, srečen otrok v generaciji, ki še ni poznala televizije, računalnika, telefona, pralnega stroja, hladilnika, sesalca in kar je še podobnih pridobitev moderne dobe. Poznali pa smo druženje na dvoriščih, ulicah, igrišču, po kleteh in podstrešjih, na prostranih planjavah, zaraščenih s pleveli, pravzaprav z najlepšimi rožami, cepetanje z bosimi nogami v toplih poletnih lužah, sankanje po hribčku na drugo stran ceste, čeprav mokri in prezebli.

Bilo je čarobno lepo.

Danes, avtentična

Ime bloga sem povzela po moji zgodbi, ki jo kot prvo objavljam na tem mestu.





Pri literarnih kritikih ni našla odobravanja, češ, da je napisana v stilu Harrya Potterja. No, ja ...

1.

Po nekem čudnem naključju je poleg vrbe ob potoku rečna postrv švigala med svojimi rdečimi pikami. Tako se je namreč zdelo, ko jo je opazoval Mark in mežikal na eno oko. Sončni žarki so mu ponagajali in se odbijali od rečne gladine, tam kjer je voda objemala kamen in se je počasneje zasukala v vdolbino obrežja.

Postrvi so borbene, je zaključil in zamahnil z roko, češ, saj le plavajo in brzijo za hrano, to je vse, kar počnejo.

Bližal se je avtobus s sošolci. Ustavil se je kraj Marka, da je vstopil. Na postrvi je pozabil tisti trenutek, ko je na sedežu ugledal Mijo, ki je ravno mešala po svoji torbi in nekaj iskala. No, pa je končno našla, zvečilni. Odvila ga je in ga ponesla v usta, da se ji zbudijo zobje in čuti, kajti zaspanost se ji je še zrcalila na licih. S kotičkom očesa je ošinila mršavega Marka in si zatlačila zvečilni v usta.

"Ribe sem opazoval," ji je navrgel.

"In?" ga je pogledala, kakor da je z drugega sveta. Kaj bi rad s temi ribami, zakaj mi jih omenja. Ne zanimajo je in že dolgo se ni pomenkovala z njim, sedaj pa tole. Ni vedela, kaj naj reče in je pogledala vstran.

"Ja, niso bile navadne ribe, postrvi se švigale sem ter tja, tako hitre so, da misliš, da brzijo med rdečimi pikami."

Pogledala ga je in še bolj neumen se ji je zazdel. Velike oči so jo gledale, kaj bo rekla, ona pa je zamahnila z roko in ni pripomnila ničesar. Avtobus je ustavil pred šolo in iz njega se je usula množica otrok in se razkropila po parku.

Drugi dan je Mark poslal pismo svojemu prijatelju Maksu v bližnje mesto, seveda elektronsko, da ne bo pomote. Tista pisma, ki jih nosi poštar, so že preteklost babic, ki z nostalgijo in posebnim izrazom na obrazu govorijo o tistem času, ko so v poštnem nabiralniku čakala pisma. Napisal je:

"Videl krasne postrvi. Nedaleč od doma. Pridi. Švigajo sem ter tja. Zelo hitro. Lp, Mark."

Maks je ravnokar premaknil miško po podlagi in se zazrl v zaslon. "Prispela je pošta, odprem?" se je zasvetilo v okvirčku. »O.K.,« je kliknil in odprl Markovo sporočilo. Prebral ga je. Zdelo se mu je popolnoma brez zveze. In zapisal mu je odgovor: »O.K.«Mark je po Maksovem odgovoru pomislil, da bo Maks gotovo za to, da udejanita njegovo drzno zamisel. Včeraj namreč, ko je legel v posteljo, so je v misel zaplavale postrvi z rdečimi pikami. Zagledale so ga in odpirale usta. Ničesar ni bilo slišati. Odprl je oči in jih skušal nekako izbrisati, toda, ko jih je spet zaprl, so mu spet zaplavale v misli. Pohajkovale so sem ter tja in glej glej, ena je obstala, ga pozorno motrila nekaj trenutkov in spregovorila:
"Nisem od tukaj (jasno, si je mislil), nisem kot ti (jasno, si je mislil) in nisem tako velika kot ti (jasno, si je mislil; kaj le hoče ta riba?), a vendar želim, da mi pomagaš. Res je, moje sposobnosti so zelo pestre – kot si lahko opazil, lahko brzim med svojimi pikami, govorim in lahko ti pridem v misli. (jasno, si je mislil, saj vidim, slišim; povej že končno, kaj želiš, že enkrat). Nekaj ti moram zaupati. Nisem takšne oblike kot me pravkar vidiš, vsaj ne vselej. V gostilni »Pri Novodobni petelinji nožici« te bom jutri zvečer čakala in ti nekaj zaupala. Zakaj da sem ravno tebe izbrala? Ker si edini, ki nas opazuješ v reki, ne da bi ob tem mislil na to, kako slastne bi bile me postrvi na krožniku."

Mark je zatem zaspal in ko je zjutraj zlezel iz postelje, se je domislil nenavadnih sanj, če so to pravzaprav bile, in poslal Maksu elektronsko sporočilo.

Popoldan, ko je prišel iz šole in ga je na mizi čakalo slastno mamino kosilo, je pri vratih njune hiše pozvonilo.

"To bo Maks!" je pomislil in se pridrsal po gladkem parketu do vhodnih vrat. Res je bil.

"No, kaj je s tistimi ribami?"

"Pst," je odvrnil Mark. "Mama je v bližini, potem ko pojem, greva k reki. Upam, da boš nekaj časa pri meni in bova skupaj šla v gostilno "Pri Novodobni petelinji nožici". Skril se boš pod eno od miz in opazoval, kaj se bo dogajalo. Želim te imeti za pričo pri razgovoru z eno od rib."
"O kakšni ribi govori?" si je mislil Maks. "Je zmenjen s kakšno prijetno punco? Toda Mark se o dekletih nikoli in na takšen način ni izražal. Bomo videli," je razmišljal.

Mark je dopoldan med uro kemije, kjer je profesor na dolgo in široko in tudi dolgočasno razlagal o kemijskem elementu svincu, naredil podroben načrt večernega srečanja. Ni mogel vedeti, v kateri obliki bo tista postrv prišla, če pravzaprav lahko na ta način razmišlja.

Maks je bil za akcijo in čez kakšno uro sta
se odpravila proti reki.

"To je ta predel, kjer sem včeraj opazoval postrvi," je rekel Mark.

Ustavila sta se in se približala reki, toda postrvi nista opazila. Nekaj časa sta sedela na bregu in čakala, toda zaman. Odpravila sta se ob strugi navzdol in potem še navzgor, toda postrvi, kot da so izginile.

"No, nič zato, povem ti, da sem jih včeraj videl, zelo so bile hitre, tako da so brzele med svojimi rdečimi pikami. Zakaj jih danes ni, ne vem. Mogoče jih je pregnal kakšen ribič. Večkrat so ribiči na preži, ribe pa – nič hudega sluteč – se natikajo na ostre trnke, ko revice mislijo, da hrana plava mimo njih, v resnici pa smrtonosno orožje…"

Zmotil ju je ropot avtobusa, ki je peljal po redni progi proti križišču, kjer je stala gostilna "Pri Novodobni petelinji nožici". Vstopila sta. Čez nekaj minut ju je avtobus pustil pri vratih gostilne. Stopila sta skozi nizka in široka vrata in se razgledovala po zakajenem prostoru, da bi ugledala kaj nenavadnega, mogoče je kdo dostavil akvarij z ribami, mogoče pa bodo te priplavale skozi okno (neumna ideja, je zaključil Maks).

Ob oknu je za mizo sedela Mija. Pogledala ju je in pomežiknila. Napotila sta se proti njej, saj jima ni drugega preostalo.

"No, Mark, si pripeljal s seboj prijatelja?" je vprašala Mija. Marko jo je pomenljivo pogledal, kako, ne poznaš Maksa, prijatelja iz bližnjega mesta? Vseeno je Miji prikimal.

Sedeli so kakšne pol ure ob splošnem pomenku – kakšne igre ima kdo na računalniku, kam gredo ob petkih popoldan
in kako je Marku pri pouku kemije brez veze.

"Koga pa čakata?" je Mija vprašala Maksa.

"Nikogar," ji je odgovoril, mislil pa si je, kaj si ta punčara misli, ravno njej bom pripovedoval prigode o ribi, včeraj na avtobusu me je tako neumno gledala, ko sem ji o tem nekaj omenil.

"Dobro, če res nikogar, grem. " In je izginila proti vratom. Za hipec se je obrnila, toliko, da je uspela pomahati v slovo.

Mark in Maks sta se spogledala in obsedela. Nekaj časa sta se še pomenkovala, toda zgodilo se ni nič takšnega, kar bi jima dalo vedeti, da je postrv v kakršni koli že obliki, prisotna. Po neki nenadni misli, ki je ni razkril Maksu, mu je povedal, da nima več smisla čakati.

Odšla sta. Maks je bil kar nekako razočaran, saj mu je Mark obljubil dogodivščino, zgodilo pa se ni ničesar, razen srečanja z Markovo nekoliko čudno sošolko.





2.

Zvečer, ko je Mark legel v posteljo, se pokril z mehko pikčasto posteljnino in zaspal, se je ponovno pojavila postrv iz včerajšnjega večera. Da je ona, je vedel po tem, ko je spregovorila:

"Nisi držal obljube, čakala sem te "Pri Novodobni petelinji nožici", ti pa si tja prišel s prijateljem. Prosim te, da jutri zvečer ob isti uri prideš sam."

Ničesar ji ni mogel odgovoriti, ker je že zajadral med sanje.

Zjutraj se je povsem jasno zavedel nežnega prigovarjanja. Poslal je Maksu sporočilo, da isto kot za včeraj zvečer, velja za drevi. Maks mu je odgovori s kratkim sporočilom: "O.K." Ker je Mark vedel, da postrv želi, da pride sam, se je z Maksom dogovoril, da se bo ta skril pod mizo.

Zvečer sta se peš odpravila na dogovorjeni kraj, in to že pol ure pred zmenkom. Zato, da se bo Maks imel čas skriti. Tako sta tudi storila. Mark je sedel za mizo ob oknu, Maks se je skril pod sosednjo mizo, tisto, ki je imela stranice prta do tal.

Čakala sta kakšne pol ure, kar se je na vratih pojavila Mija v rdeče pikčasti oblekici. Pomahala je Marku in se mu približala.

"Ti, a si vsak dan tukaj, ali kaj!" se je Mark obrnil na Mijo.

Ne nisem, le včeraj sem bila. Sem Tika, postrv iz tvojih sanj, in sem si trenutno nadela podobo tvoje sošolke. Mark je obstal z odprtimi usti in želel slišati od nje kaj več. Slišal je tiktakanje rumene stare ure nad seboj, kajti za hip je med njima zavladala popolna tišina.

"No, pa povej svojo zgodbo, če res nisi moja sošolka Mija!" je dvomil v njene besede.




3.

Nekoč v nekem času in prav posebnem kraju je v hiši blizu reke živel mlad fant po imenu San. Preživljal se je s podiranjem drevja in s sečnjo drv. Nekega jutra, ko se je odpravil v gozd in so sončni žarki napovedovali lep in vroč dan, je vedel, da se bo hladil v zeleni senci gozda ob bistri reki, ki je tekla skozi ta gozd. Dobre volje je koračil po utrjeni stezi, požvižgaval je in mahal s prosto roko naokoli. Že precej časa je hodil in zazdelo se mu je nenavadno, da steze ni in ni konec, saj jo je vendar dobro poznal. Po soncu je ugotovil, da hodi že dve uri po poti, ki jo sicer preseže v pol ure. Dlje kot je hodil, bolj je bil gozd temačen. Izgubil se je. Hotel se je vrniti, toda, ko se je obrnil, da bi zakorakal nazaj proti domu, steze ni bilo. Namesto nje je raslo ostro, bodikavo grmovje, ki se je zdelo neprehodno. Ni mu preostalo drugega, kot da hodi naprej. Po še nekaj ur hoje se je pričel gozd redčiti, sončni žarki so že dosegali zeleno podrast in ugledal je po videzu sodeč premožno hišo, ki je stala pod previsno steno. Razveselil se je. Stopil je do stopnic, se povzpel po njih do velikih vrat in pozvonil. Dolgo se v hiši ni ničesar zganilo. Pritiskal je na zvonec, kar se je eno od oken v prvem nadstropju odprlo in ven je pogledala glava z rdečkastimi razmršenimi lasmi.

"Ja!" je izdavila.

"Rad bi izvedel, zakaj je ta hiša tukaj, kdo v njej živi in zakaj me je steza pripeljala do nje !" je San zavpil.

"Počakaj tukaj!" mu je nazaj zavpila glava.

Ni minilo pol minute, ko so se vhodna vrata odprla. San je vstopil v svetel prostor oranžne barve in toplota se mu je razlila po telesu. Ogledoval se je v ogledalih, ki so obkrožala sobano, se spakoval in pričel razmišljati same "oslarije". Domislil se je vica iz nekega drugega sveta in se pričel smejati. Počasi, nato pa vedno bolj in je trajalo. Ko si je od smeha opomogel, je sedel v velik rdeč naslonjač in čakal, kdo bo prišel. In res so se odprla vrata v steni, ki jih prej ni opazil, in v prostor je glavo z grivo črnih las pomolila ženska srednjih let. Ko je stopila naprej, je San zagledal njeno dolgo zeleno modro obleko, ki ji je ovijala vitko telo. Noge so stale v srebrnih čevljih z velikansko peto, da si ni znal predstavljati, kako ženska v njih lahko hodi. Ampak, to mu je prav kmalu pokazala – popolnoma enostavno in elegantno je stopila k njemu in mu podala roko.
"Mara sem, " je preprosto povedala. "Kaj te je privedlo sem?"

"To bi tudi jaz rad vedel, " ji je dejal.

Povedal ji je še o stezi, ki je za njim izginjala.

Nasmehnila se mu je. "Ti si torej tisti…, prav, nekaj te bom prosila. Še prej pa mi boš ti povedal vse o postrvih."

Začudeno jo je pogledal, a je čez nekaj časa pričel pripovedovati svojo zgodbo o srečanjih s postrvmi.

Prejšnji dan je San lovil ribe ob reki in opazoval postrvi, ki so švigale sem ter tja. Čakal je in čakal. Nenadoma je ribiška palica zadrgetala, riba se je ujela na trnek. Povlekel je in ugotovil, da je ujel prelepo postrv z rdečimi pikami po trebuhu. Previdno jo je snel s trnka in jo položil v vedro z vodo.

"Dovolj sem uplenil," si je mislil. Odnesel je vedro z ribo domov in ga postavil v drvarnico na hladno. "Kajti postrvi ljubijo mrzlo vodo."

To se je zgodilo včeraj. Danes si jo je nameraval pripraviti za večerjo.

"Tako, tako," je zmigala z glavo Mara in se zamislila. "Kaj ti lahko dam v zameno za to postrv?"

Prisluhnil je. "Če mi ta ženska ponuja karkoli za to, sicer res lepo ribo, mora biti res nekaj posebnega in dragocenega." Pomislil je. "Ne zamenjam je," je dejal. Trdo ga je ošinila s temnimi, ognjevitimi očmi ter bila tiha in mirna še nekaj časa. Premišljevala je.

"Poslušaj, tebi postrv ne bo koristila, meni pa veliko pomeni, prosim te, da mi jo vrneš."

"Nič ne bo, "si je mislil San, spregovoril pa: "Velja, zvečer se dobiva ob reki in takrat ti dam postrv. V zameno ne zahtevam ničesar drugega kot zemljevid poti do tvoje hiše."

"Velja," je zaključila zadovoljna Mara.

San je odšel, v mislih je koval načrt. Sedaj mu pot ni bila niti tako dolga, niti neprehodna in zaraščena s trnjem. Doma je vzel ribiško palico, v zeleni reki ulovil drugo postrv, ki je bila podobna tisti iz prejšnjega dne, položil jo je v vedro in čakal, da pride Mara. Ko se je na zemljo spustil mrak, se je prikazala. Podal ji je vedro z ribo in poslovila sta se.

San je odhitel domov, odklenil drvarnico, kjer je bilo spravljeno vedro s tisto postrvjo, ki bi jo želela imeti Mara, in jo odnesel v hišo. Preselil jo je v velik akvarij, ki je bil sicer prazen. Bil je očaran nad eleganco, s katero se je postrv premikala sem in tja in ga včasih pogledala s prav posebnim pogledom.

Opazoval jo je. Toda v nekem trenutku, ko je pogledal vstran, je zaslišal glas:

"Vrni me, vrni, nisi pošteno ravnal. Mara se bo hudo razjezila, ko bo uvidela zamenjavo."

Pogledal je naokoli in ko ni videl nikogar, je spoznal, da mu je to povedala riba v akvariju.

"Odlično, še bolj sem zadovoljen, da je nisem vrnil, še zanimivo bo!" si je mislil. "Veš, postrv, vedel sem, da je v zvezi s teboj v zraku nekaj skrivnostnega in odkril bom kaj je to."

Pogledala ga je. Njen pogled ni izražal sovražnosti, nasprotno, ljubeče ga je motrila.

"Primi me za rep in me položi v svoje naročje, prosim," je dejala.

Storil je tako. V njegovem naročju pa se je nenadoma pojavila deklica. Kljub presenečenju mu je bila takoj všeč. Temni dolgi lasje so ji obkrožali droben obraz. Postave je bila vitke. Stopila je po sobi in se smejala Sanovi osuplosti.

"Veš, Mara je moja mama. Tika mi je ime. Mara me je svarila pred kopanjem v reki, ki teče skozi gozd. Toda v lepem poletnem jutru me je reka mikala in skočila sem vanjo. Lepo in živahno sem plavala po njej in komaj čez čas ugotovila, da sem se spremenila v ribo. Tako si me ti ujel, mama pa bi me seveda rada imela spet ob sebi."

Tika in San sta se pomenkovala pozno v noč. Všeč sta si bila. Zmenila sta se, da bo Tika ostala pri Samu.

Drugi dan sta se odpravila v gozd, San je razprl zemljevid, ki mu ga je dala Mara. Tika je vsaj približno vedela za pot do doma. V kratkem času sta prišla do Marine hiše. Mara ju je jezno pogledala, kajti prevaro je takoj, ko je prinesla vedro z ribo domov, spregledala.

Stopili so v hišo, v modri salon. Tika je mami zaupala načrte za svojo prihodnost. Mara je postala žalostna. Ne le zato, ker jo bo hčerka zapustila, temveč tudi zaradi nečesa drugega.

"Tika, do sedaj ti še nisem povedala, da nisva kot drugi ljudje. Ne starava se kot ljudje. Vile se starajo počasneje. Ne bo ti lahko, ko boš živela ob Sanu in opazovala njegove spremembe, ko bodo leta tekla in na koncu boš ostala sama in še vedno mlada."

Tika je to že vedela, a zaljubljenost ji je preplavila srce. "Nič za to, pripravljena sem," je dejala.

San, ki je bil presenečen nad takšnim razpletom, tudi ni pomislil na minljivost življenja, saj je bil mlad, močan in srečen. Mara je uvidela, da bi zaman še naprej nasprotovala odločitvi mladih, zato je Tiki izročila nekaj dragocenosti in se poslovila od njiju.

Tika in San sta uživala življenje. San je ob sebi vseskozi imel lepo deklico, ki ga je imela rada.

V svojem petdesetem letu se je San ponesrečil ob podiranju drevesa in Tika je ostala sama. Žalovala je in žalovala. Ni želela več sama živeti v njuni hiši. Sklenila je, da gre nazaj k mami Mari. Večkrat je poskušala najti nekdanji dom, a ji ni uspelo. Nekega dne se je šla kopat v reko, ki teče skozi gozd. Tam se je spremenila v postrv in kdo ve koliko časa živela v vodi.




4.

"Tako, Mark, to je zgodba mojega življenja. Sčasoma sem se naučila prevzeti katerokoli fizično obliko. Spoznal si me kot sošolko Mijo, ki je prišla v gostilno Pri Novodobni petelinji nožici".

Mark je poslušal in ni mogel verjeti temu, kar je slišal. Saj še sam živi v pravljici, če je vse, kar je povedala Tika, res! "V redu, ti nakladaš in nakladaš, kaj bi želela od mene? Zakaj se mi zvečer prikazuje postrv kaj bi jaz imel z zmenki v gostišču?

"Poslušaj me - opazovala sem te, ko si opazoval igro postrvi v reki. Všeč si mi bil. Nekoliko me spominjaš na mojega Sana. Rekla sem si, da si mogoče ti tisti, ki bi mi pomagal najti moj dom."

Mark je nekoliko razmišljal, nazadnje se mu ideja ni zdela tako slaba. To bo še dogodivščin! "Velja, le mojega prijatelja Maksa bi povabil zraven, če lahko, prosim!"

"Nisem ravno najbolj zadovoljna s tvojim pogojem, ampak, velja."

"Kako se bomo zadeve lotili?" je vprašal Mark.

"Najprej moramo nekako priti do zemljevida, ki sem ga izgubila nekje v gozdu. Potem bo pa šlo lažje."

Dogovorila sta se, da se naslednji dan vsi trije sestanejo pri reki v gozdu.



5.

Popoldan, po šoli, sta Mark in Maks odšla v gozd. Tika ju je že čakala. Tudi Maksu je bila deklica všeč. Ponosen je bil, da lahko sodeluje pri tako skrivnostnem načrtu.

Zemljevid… Nikomur ni padlo na pamet, kje iskati. Sedeli so in tuhtali. Postajali so žalostni.

"Zemljevid mora biti že zelo star, kdo ve, kje je, pod kakšnim drevesom, lahko, da ga je odnesla kakšna ptica, mogoče pa ne obstaja več, " je tarnala Tika.

Kar nenadoma je Maks, ki je dobil preblisk, vzkliknil: "Vem, kje je! Pod strmo, previsno
steno je hiša, v tej hiši v predalu omare leži!"

Tika in Mark sta se spogledala, vse je zastonj, našla ga je Mara in ga spravila v svoji hiši. Torej bodo morali poiskati pot brez zemljevida.

Hodili so po gozdu do večera. Prave steze niso našli. Postali so utrujeni in zaspani.

"Še dobro, da je jutri sobota in ni pouka, " sta ugotovila Mark in Maks.

Posedli so se pod veje mogočnega hrasta, ki so segale prav do tal. Bilo je videti, kot da so v nekakšni sobi iz vej in listja. Zaspali so.

Zjutraj so jih prebudili sončni žarki, ki so sijali skozi okno velike rumene sobe. Pomeli so si oči in zmedeni vstajali. "Kje smo?" Tika, ki se je prva zavedla položaja, je zavpila:

"Doma sem! Mama!"

Vstopila je Mara, objela hčerko in rekla: "Tako, moja Tika je spet doma! Vidva si zaslužita bogato nagrado, ker sta mi jo pripeljala!" se je obrnila k Maksu in Marku.

"Pripeljala, kako? Saj se spominjam, da smo včeraj zaspali pod krošnjo velikega hrasta!" se je čudil Mark.

Mara mu je odvrnila: "Veš, če ima nekdo resničen namen, da nekaj stori, je to že storjeno. No, nekoliko sem tudi jaz pomagala pri tem."

Mark in Maks sta si zaželela vsak svoj najzmogljivejši računalnik in Mara je samo rekla:"Rečeno, storjeno."

Tika je ljubko pogledovala Maksa, ta je svoj pogled povesil. Mara je hitro dejala:"Maks, v šolo bo treba, še daleč je do odraslosti. Tudi tebe čaka tvoja vila, toda vaša deklica. Me resnične vile, se poročimo le izjemoma."

Dečka sta odšla, Tika je stala na pragu končno najdenega doma in jima mahala, dokler nista izginila v gozdu. Za njima se je sproti zaraščala pot, po kateri sta hodila.

Doma so ju čakali razjarjeni, a že manj kot prejšnji dan, zato pa bolj prestrašeni starši. Navsezadnje so bili presrečni, da sta se fanta vrnila.

V vsaki od njunih sob se je na mizi smehljal računalnik najnovejše tehnologije z vso opremo.