Danes, avtentična

Ime bloga sem povzela po moji zgodbi, ki jo kot prvo objavljam na tem mestu.





Pri literarnih kritikih ni našla odobravanja, češ, da je napisana v stilu Harrya Potterja. No, ja ...

1.

Po nekem čudnem naključju je poleg vrbe ob potoku rečna postrv švigala med svojimi rdečimi pikami. Tako se je namreč zdelo, ko jo je opazoval Mark in mežikal na eno oko. Sončni žarki so mu ponagajali in se odbijali od rečne gladine, tam kjer je voda objemala kamen in se je počasneje zasukala v vdolbino obrežja.

Postrvi so borbene, je zaključil in zamahnil z roko, češ, saj le plavajo in brzijo za hrano, to je vse, kar počnejo.

Bližal se je avtobus s sošolci. Ustavil se je kraj Marka, da je vstopil. Na postrvi je pozabil tisti trenutek, ko je na sedežu ugledal Mijo, ki je ravno mešala po svoji torbi in nekaj iskala. No, pa je končno našla, zvečilni. Odvila ga je in ga ponesla v usta, da se ji zbudijo zobje in čuti, kajti zaspanost se ji je še zrcalila na licih. S kotičkom očesa je ošinila mršavega Marka in si zatlačila zvečilni v usta.

"Ribe sem opazoval," ji je navrgel.

"In?" ga je pogledala, kakor da je z drugega sveta. Kaj bi rad s temi ribami, zakaj mi jih omenja. Ne zanimajo je in že dolgo se ni pomenkovala z njim, sedaj pa tole. Ni vedela, kaj naj reče in je pogledala vstran.

"Ja, niso bile navadne ribe, postrvi se švigale sem ter tja, tako hitre so, da misliš, da brzijo med rdečimi pikami."

Pogledala ga je in še bolj neumen se ji je zazdel. Velike oči so jo gledale, kaj bo rekla, ona pa je zamahnila z roko in ni pripomnila ničesar. Avtobus je ustavil pred šolo in iz njega se je usula množica otrok in se razkropila po parku.

Drugi dan je Mark poslal pismo svojemu prijatelju Maksu v bližnje mesto, seveda elektronsko, da ne bo pomote. Tista pisma, ki jih nosi poštar, so že preteklost babic, ki z nostalgijo in posebnim izrazom na obrazu govorijo o tistem času, ko so v poštnem nabiralniku čakala pisma. Napisal je:

"Videl krasne postrvi. Nedaleč od doma. Pridi. Švigajo sem ter tja. Zelo hitro. Lp, Mark."

Maks je ravnokar premaknil miško po podlagi in se zazrl v zaslon. "Prispela je pošta, odprem?" se je zasvetilo v okvirčku. »O.K.,« je kliknil in odprl Markovo sporočilo. Prebral ga je. Zdelo se mu je popolnoma brez zveze. In zapisal mu je odgovor: »O.K.«Mark je po Maksovem odgovoru pomislil, da bo Maks gotovo za to, da udejanita njegovo drzno zamisel. Včeraj namreč, ko je legel v posteljo, so je v misel zaplavale postrvi z rdečimi pikami. Zagledale so ga in odpirale usta. Ničesar ni bilo slišati. Odprl je oči in jih skušal nekako izbrisati, toda, ko jih je spet zaprl, so mu spet zaplavale v misli. Pohajkovale so sem ter tja in glej glej, ena je obstala, ga pozorno motrila nekaj trenutkov in spregovorila:
"Nisem od tukaj (jasno, si je mislil), nisem kot ti (jasno, si je mislil) in nisem tako velika kot ti (jasno, si je mislil; kaj le hoče ta riba?), a vendar želim, da mi pomagaš. Res je, moje sposobnosti so zelo pestre – kot si lahko opazil, lahko brzim med svojimi pikami, govorim in lahko ti pridem v misli. (jasno, si je mislil, saj vidim, slišim; povej že končno, kaj želiš, že enkrat). Nekaj ti moram zaupati. Nisem takšne oblike kot me pravkar vidiš, vsaj ne vselej. V gostilni »Pri Novodobni petelinji nožici« te bom jutri zvečer čakala in ti nekaj zaupala. Zakaj da sem ravno tebe izbrala? Ker si edini, ki nas opazuješ v reki, ne da bi ob tem mislil na to, kako slastne bi bile me postrvi na krožniku."

Mark je zatem zaspal in ko je zjutraj zlezel iz postelje, se je domislil nenavadnih sanj, če so to pravzaprav bile, in poslal Maksu elektronsko sporočilo.

Popoldan, ko je prišel iz šole in ga je na mizi čakalo slastno mamino kosilo, je pri vratih njune hiše pozvonilo.

"To bo Maks!" je pomislil in se pridrsal po gladkem parketu do vhodnih vrat. Res je bil.

"No, kaj je s tistimi ribami?"

"Pst," je odvrnil Mark. "Mama je v bližini, potem ko pojem, greva k reki. Upam, da boš nekaj časa pri meni in bova skupaj šla v gostilno "Pri Novodobni petelinji nožici". Skril se boš pod eno od miz in opazoval, kaj se bo dogajalo. Želim te imeti za pričo pri razgovoru z eno od rib."
"O kakšni ribi govori?" si je mislil Maks. "Je zmenjen s kakšno prijetno punco? Toda Mark se o dekletih nikoli in na takšen način ni izražal. Bomo videli," je razmišljal.

Mark je dopoldan med uro kemije, kjer je profesor na dolgo in široko in tudi dolgočasno razlagal o kemijskem elementu svincu, naredil podroben načrt večernega srečanja. Ni mogel vedeti, v kateri obliki bo tista postrv prišla, če pravzaprav lahko na ta način razmišlja.

Maks je bil za akcijo in čez kakšno uro sta
se odpravila proti reki.

"To je ta predel, kjer sem včeraj opazoval postrvi," je rekel Mark.

Ustavila sta se in se približala reki, toda postrvi nista opazila. Nekaj časa sta sedela na bregu in čakala, toda zaman. Odpravila sta se ob strugi navzdol in potem še navzgor, toda postrvi, kot da so izginile.

"No, nič zato, povem ti, da sem jih včeraj videl, zelo so bile hitre, tako da so brzele med svojimi rdečimi pikami. Zakaj jih danes ni, ne vem. Mogoče jih je pregnal kakšen ribič. Večkrat so ribiči na preži, ribe pa – nič hudega sluteč – se natikajo na ostre trnke, ko revice mislijo, da hrana plava mimo njih, v resnici pa smrtonosno orožje…"

Zmotil ju je ropot avtobusa, ki je peljal po redni progi proti križišču, kjer je stala gostilna "Pri Novodobni petelinji nožici". Vstopila sta. Čez nekaj minut ju je avtobus pustil pri vratih gostilne. Stopila sta skozi nizka in široka vrata in se razgledovala po zakajenem prostoru, da bi ugledala kaj nenavadnega, mogoče je kdo dostavil akvarij z ribami, mogoče pa bodo te priplavale skozi okno (neumna ideja, je zaključil Maks).

Ob oknu je za mizo sedela Mija. Pogledala ju je in pomežiknila. Napotila sta se proti njej, saj jima ni drugega preostalo.

"No, Mark, si pripeljal s seboj prijatelja?" je vprašala Mija. Marko jo je pomenljivo pogledal, kako, ne poznaš Maksa, prijatelja iz bližnjega mesta? Vseeno je Miji prikimal.

Sedeli so kakšne pol ure ob splošnem pomenku – kakšne igre ima kdo na računalniku, kam gredo ob petkih popoldan
in kako je Marku pri pouku kemije brez veze.

"Koga pa čakata?" je Mija vprašala Maksa.

"Nikogar," ji je odgovoril, mislil pa si je, kaj si ta punčara misli, ravno njej bom pripovedoval prigode o ribi, včeraj na avtobusu me je tako neumno gledala, ko sem ji o tem nekaj omenil.

"Dobro, če res nikogar, grem. " In je izginila proti vratom. Za hipec se je obrnila, toliko, da je uspela pomahati v slovo.

Mark in Maks sta se spogledala in obsedela. Nekaj časa sta se še pomenkovala, toda zgodilo se ni nič takšnega, kar bi jima dalo vedeti, da je postrv v kakršni koli že obliki, prisotna. Po neki nenadni misli, ki je ni razkril Maksu, mu je povedal, da nima več smisla čakati.

Odšla sta. Maks je bil kar nekako razočaran, saj mu je Mark obljubil dogodivščino, zgodilo pa se ni ničesar, razen srečanja z Markovo nekoliko čudno sošolko.





2.

Zvečer, ko je Mark legel v posteljo, se pokril z mehko pikčasto posteljnino in zaspal, se je ponovno pojavila postrv iz včerajšnjega večera. Da je ona, je vedel po tem, ko je spregovorila:

"Nisi držal obljube, čakala sem te "Pri Novodobni petelinji nožici", ti pa si tja prišel s prijateljem. Prosim te, da jutri zvečer ob isti uri prideš sam."

Ničesar ji ni mogel odgovoriti, ker je že zajadral med sanje.

Zjutraj se je povsem jasno zavedel nežnega prigovarjanja. Poslal je Maksu sporočilo, da isto kot za včeraj zvečer, velja za drevi. Maks mu je odgovori s kratkim sporočilom: "O.K." Ker je Mark vedel, da postrv želi, da pride sam, se je z Maksom dogovoril, da se bo ta skril pod mizo.

Zvečer sta se peš odpravila na dogovorjeni kraj, in to že pol ure pred zmenkom. Zato, da se bo Maks imel čas skriti. Tako sta tudi storila. Mark je sedel za mizo ob oknu, Maks se je skril pod sosednjo mizo, tisto, ki je imela stranice prta do tal.

Čakala sta kakšne pol ure, kar se je na vratih pojavila Mija v rdeče pikčasti oblekici. Pomahala je Marku in se mu približala.

"Ti, a si vsak dan tukaj, ali kaj!" se je Mark obrnil na Mijo.

Ne nisem, le včeraj sem bila. Sem Tika, postrv iz tvojih sanj, in sem si trenutno nadela podobo tvoje sošolke. Mark je obstal z odprtimi usti in želel slišati od nje kaj več. Slišal je tiktakanje rumene stare ure nad seboj, kajti za hip je med njima zavladala popolna tišina.

"No, pa povej svojo zgodbo, če res nisi moja sošolka Mija!" je dvomil v njene besede.




3.

Nekoč v nekem času in prav posebnem kraju je v hiši blizu reke živel mlad fant po imenu San. Preživljal se je s podiranjem drevja in s sečnjo drv. Nekega jutra, ko se je odpravil v gozd in so sončni žarki napovedovali lep in vroč dan, je vedel, da se bo hladil v zeleni senci gozda ob bistri reki, ki je tekla skozi ta gozd. Dobre volje je koračil po utrjeni stezi, požvižgaval je in mahal s prosto roko naokoli. Že precej časa je hodil in zazdelo se mu je nenavadno, da steze ni in ni konec, saj jo je vendar dobro poznal. Po soncu je ugotovil, da hodi že dve uri po poti, ki jo sicer preseže v pol ure. Dlje kot je hodil, bolj je bil gozd temačen. Izgubil se je. Hotel se je vrniti, toda, ko se je obrnil, da bi zakorakal nazaj proti domu, steze ni bilo. Namesto nje je raslo ostro, bodikavo grmovje, ki se je zdelo neprehodno. Ni mu preostalo drugega, kot da hodi naprej. Po še nekaj ur hoje se je pričel gozd redčiti, sončni žarki so že dosegali zeleno podrast in ugledal je po videzu sodeč premožno hišo, ki je stala pod previsno steno. Razveselil se je. Stopil je do stopnic, se povzpel po njih do velikih vrat in pozvonil. Dolgo se v hiši ni ničesar zganilo. Pritiskal je na zvonec, kar se je eno od oken v prvem nadstropju odprlo in ven je pogledala glava z rdečkastimi razmršenimi lasmi.

"Ja!" je izdavila.

"Rad bi izvedel, zakaj je ta hiša tukaj, kdo v njej živi in zakaj me je steza pripeljala do nje !" je San zavpil.

"Počakaj tukaj!" mu je nazaj zavpila glava.

Ni minilo pol minute, ko so se vhodna vrata odprla. San je vstopil v svetel prostor oranžne barve in toplota se mu je razlila po telesu. Ogledoval se je v ogledalih, ki so obkrožala sobano, se spakoval in pričel razmišljati same "oslarije". Domislil se je vica iz nekega drugega sveta in se pričel smejati. Počasi, nato pa vedno bolj in je trajalo. Ko si je od smeha opomogel, je sedel v velik rdeč naslonjač in čakal, kdo bo prišel. In res so se odprla vrata v steni, ki jih prej ni opazil, in v prostor je glavo z grivo črnih las pomolila ženska srednjih let. Ko je stopila naprej, je San zagledal njeno dolgo zeleno modro obleko, ki ji je ovijala vitko telo. Noge so stale v srebrnih čevljih z velikansko peto, da si ni znal predstavljati, kako ženska v njih lahko hodi. Ampak, to mu je prav kmalu pokazala – popolnoma enostavno in elegantno je stopila k njemu in mu podala roko.
"Mara sem, " je preprosto povedala. "Kaj te je privedlo sem?"

"To bi tudi jaz rad vedel, " ji je dejal.

Povedal ji je še o stezi, ki je za njim izginjala.

Nasmehnila se mu je. "Ti si torej tisti…, prav, nekaj te bom prosila. Še prej pa mi boš ti povedal vse o postrvih."

Začudeno jo je pogledal, a je čez nekaj časa pričel pripovedovati svojo zgodbo o srečanjih s postrvmi.

Prejšnji dan je San lovil ribe ob reki in opazoval postrvi, ki so švigale sem ter tja. Čakal je in čakal. Nenadoma je ribiška palica zadrgetala, riba se je ujela na trnek. Povlekel je in ugotovil, da je ujel prelepo postrv z rdečimi pikami po trebuhu. Previdno jo je snel s trnka in jo položil v vedro z vodo.

"Dovolj sem uplenil," si je mislil. Odnesel je vedro z ribo domov in ga postavil v drvarnico na hladno. "Kajti postrvi ljubijo mrzlo vodo."

To se je zgodilo včeraj. Danes si jo je nameraval pripraviti za večerjo.

"Tako, tako," je zmigala z glavo Mara in se zamislila. "Kaj ti lahko dam v zameno za to postrv?"

Prisluhnil je. "Če mi ta ženska ponuja karkoli za to, sicer res lepo ribo, mora biti res nekaj posebnega in dragocenega." Pomislil je. "Ne zamenjam je," je dejal. Trdo ga je ošinila s temnimi, ognjevitimi očmi ter bila tiha in mirna še nekaj časa. Premišljevala je.

"Poslušaj, tebi postrv ne bo koristila, meni pa veliko pomeni, prosim te, da mi jo vrneš."

"Nič ne bo, "si je mislil San, spregovoril pa: "Velja, zvečer se dobiva ob reki in takrat ti dam postrv. V zameno ne zahtevam ničesar drugega kot zemljevid poti do tvoje hiše."

"Velja," je zaključila zadovoljna Mara.

San je odšel, v mislih je koval načrt. Sedaj mu pot ni bila niti tako dolga, niti neprehodna in zaraščena s trnjem. Doma je vzel ribiško palico, v zeleni reki ulovil drugo postrv, ki je bila podobna tisti iz prejšnjega dne, položil jo je v vedro in čakal, da pride Mara. Ko se je na zemljo spustil mrak, se je prikazala. Podal ji je vedro z ribo in poslovila sta se.

San je odhitel domov, odklenil drvarnico, kjer je bilo spravljeno vedro s tisto postrvjo, ki bi jo želela imeti Mara, in jo odnesel v hišo. Preselil jo je v velik akvarij, ki je bil sicer prazen. Bil je očaran nad eleganco, s katero se je postrv premikala sem in tja in ga včasih pogledala s prav posebnim pogledom.

Opazoval jo je. Toda v nekem trenutku, ko je pogledal vstran, je zaslišal glas:

"Vrni me, vrni, nisi pošteno ravnal. Mara se bo hudo razjezila, ko bo uvidela zamenjavo."

Pogledal je naokoli in ko ni videl nikogar, je spoznal, da mu je to povedala riba v akvariju.

"Odlično, še bolj sem zadovoljen, da je nisem vrnil, še zanimivo bo!" si je mislil. "Veš, postrv, vedel sem, da je v zvezi s teboj v zraku nekaj skrivnostnega in odkril bom kaj je to."

Pogledala ga je. Njen pogled ni izražal sovražnosti, nasprotno, ljubeče ga je motrila.

"Primi me za rep in me položi v svoje naročje, prosim," je dejala.

Storil je tako. V njegovem naročju pa se je nenadoma pojavila deklica. Kljub presenečenju mu je bila takoj všeč. Temni dolgi lasje so ji obkrožali droben obraz. Postave je bila vitke. Stopila je po sobi in se smejala Sanovi osuplosti.

"Veš, Mara je moja mama. Tika mi je ime. Mara me je svarila pred kopanjem v reki, ki teče skozi gozd. Toda v lepem poletnem jutru me je reka mikala in skočila sem vanjo. Lepo in živahno sem plavala po njej in komaj čez čas ugotovila, da sem se spremenila v ribo. Tako si me ti ujel, mama pa bi me seveda rada imela spet ob sebi."

Tika in San sta se pomenkovala pozno v noč. Všeč sta si bila. Zmenila sta se, da bo Tika ostala pri Samu.

Drugi dan sta se odpravila v gozd, San je razprl zemljevid, ki mu ga je dala Mara. Tika je vsaj približno vedela za pot do doma. V kratkem času sta prišla do Marine hiše. Mara ju je jezno pogledala, kajti prevaro je takoj, ko je prinesla vedro z ribo domov, spregledala.

Stopili so v hišo, v modri salon. Tika je mami zaupala načrte za svojo prihodnost. Mara je postala žalostna. Ne le zato, ker jo bo hčerka zapustila, temveč tudi zaradi nečesa drugega.

"Tika, do sedaj ti še nisem povedala, da nisva kot drugi ljudje. Ne starava se kot ljudje. Vile se starajo počasneje. Ne bo ti lahko, ko boš živela ob Sanu in opazovala njegove spremembe, ko bodo leta tekla in na koncu boš ostala sama in še vedno mlada."

Tika je to že vedela, a zaljubljenost ji je preplavila srce. "Nič za to, pripravljena sem," je dejala.

San, ki je bil presenečen nad takšnim razpletom, tudi ni pomislil na minljivost življenja, saj je bil mlad, močan in srečen. Mara je uvidela, da bi zaman še naprej nasprotovala odločitvi mladih, zato je Tiki izročila nekaj dragocenosti in se poslovila od njiju.

Tika in San sta uživala življenje. San je ob sebi vseskozi imel lepo deklico, ki ga je imela rada.

V svojem petdesetem letu se je San ponesrečil ob podiranju drevesa in Tika je ostala sama. Žalovala je in žalovala. Ni želela več sama živeti v njuni hiši. Sklenila je, da gre nazaj k mami Mari. Večkrat je poskušala najti nekdanji dom, a ji ni uspelo. Nekega dne se je šla kopat v reko, ki teče skozi gozd. Tam se je spremenila v postrv in kdo ve koliko časa živela v vodi.




4.

"Tako, Mark, to je zgodba mojega življenja. Sčasoma sem se naučila prevzeti katerokoli fizično obliko. Spoznal si me kot sošolko Mijo, ki je prišla v gostilno Pri Novodobni petelinji nožici".

Mark je poslušal in ni mogel verjeti temu, kar je slišal. Saj še sam živi v pravljici, če je vse, kar je povedala Tika, res! "V redu, ti nakladaš in nakladaš, kaj bi želela od mene? Zakaj se mi zvečer prikazuje postrv kaj bi jaz imel z zmenki v gostišču?

"Poslušaj me - opazovala sem te, ko si opazoval igro postrvi v reki. Všeč si mi bil. Nekoliko me spominjaš na mojega Sana. Rekla sem si, da si mogoče ti tisti, ki bi mi pomagal najti moj dom."

Mark je nekoliko razmišljal, nazadnje se mu ideja ni zdela tako slaba. To bo še dogodivščin! "Velja, le mojega prijatelja Maksa bi povabil zraven, če lahko, prosim!"

"Nisem ravno najbolj zadovoljna s tvojim pogojem, ampak, velja."

"Kako se bomo zadeve lotili?" je vprašal Mark.

"Najprej moramo nekako priti do zemljevida, ki sem ga izgubila nekje v gozdu. Potem bo pa šlo lažje."

Dogovorila sta se, da se naslednji dan vsi trije sestanejo pri reki v gozdu.



5.

Popoldan, po šoli, sta Mark in Maks odšla v gozd. Tika ju je že čakala. Tudi Maksu je bila deklica všeč. Ponosen je bil, da lahko sodeluje pri tako skrivnostnem načrtu.

Zemljevid… Nikomur ni padlo na pamet, kje iskati. Sedeli so in tuhtali. Postajali so žalostni.

"Zemljevid mora biti že zelo star, kdo ve, kje je, pod kakšnim drevesom, lahko, da ga je odnesla kakšna ptica, mogoče pa ne obstaja več, " je tarnala Tika.

Kar nenadoma je Maks, ki je dobil preblisk, vzkliknil: "Vem, kje je! Pod strmo, previsno
steno je hiša, v tej hiši v predalu omare leži!"

Tika in Mark sta se spogledala, vse je zastonj, našla ga je Mara in ga spravila v svoji hiši. Torej bodo morali poiskati pot brez zemljevida.

Hodili so po gozdu do večera. Prave steze niso našli. Postali so utrujeni in zaspani.

"Še dobro, da je jutri sobota in ni pouka, " sta ugotovila Mark in Maks.

Posedli so se pod veje mogočnega hrasta, ki so segale prav do tal. Bilo je videti, kot da so v nekakšni sobi iz vej in listja. Zaspali so.

Zjutraj so jih prebudili sončni žarki, ki so sijali skozi okno velike rumene sobe. Pomeli so si oči in zmedeni vstajali. "Kje smo?" Tika, ki se je prva zavedla položaja, je zavpila:

"Doma sem! Mama!"

Vstopila je Mara, objela hčerko in rekla: "Tako, moja Tika je spet doma! Vidva si zaslužita bogato nagrado, ker sta mi jo pripeljala!" se je obrnila k Maksu in Marku.

"Pripeljala, kako? Saj se spominjam, da smo včeraj zaspali pod krošnjo velikega hrasta!" se je čudil Mark.

Mara mu je odvrnila: "Veš, če ima nekdo resničen namen, da nekaj stori, je to že storjeno. No, nekoliko sem tudi jaz pomagala pri tem."

Mark in Maks sta si zaželela vsak svoj najzmogljivejši računalnik in Mara je samo rekla:"Rečeno, storjeno."

Tika je ljubko pogledovala Maksa, ta je svoj pogled povesil. Mara je hitro dejala:"Maks, v šolo bo treba, še daleč je do odraslosti. Tudi tebe čaka tvoja vila, toda vaša deklica. Me resnične vile, se poročimo le izjemoma."

Dečka sta odšla, Tika je stala na pragu končno najdenega doma in jima mahala, dokler nista izginila v gozdu. Za njima se je sproti zaraščala pot, po kateri sta hodila.

Doma so ju čakali razjarjeni, a že manj kot prejšnji dan, zato pa bolj prestrašeni starši. Navsezadnje so bili presrečni, da sta se fanta vrnila.

V vsaki od njunih sob se je na mizi smehljal računalnik najnovejše tehnologije z vso opremo.