Pričakovanja prihoda česa novega? Ne, ne pričakovanja, saj novo že je tu. Počasi, počasi, da ne padeš, počasi, da se privadiš. Pride. Ne, prihaja ves čas, ves čas se nekje nahaja, preprosto je in dotakne se občutkov, da jih vsrkaš vase in se nasmehneš – a, to je to; sem, kar sem, tudi del mene je vse to. Je zavedanje. Še prej je čutenje tisto, ki prinaša to zavedanje. Na novo.

Pesem prinaša upanje. Meni. Tebi? Mogoče pa prinaša le zavedanje, da pesmi so, da so vedno bile. Tam nekje čakajo, da jih pritegneš v svoj svet in jih na novo odkriješ, da zasijejo v vsej svoji lepoti. Da presenetijo. Najprej mene, nato tebe. Da jo prepoznaš, kot sem jo prepoznala jaz, ki sem jo izvrtala iz zaprašene omare, kjer se je že skoraj razblinila.

Pesem je spet živa. Z vso svojo energijo sije in razdaja lepoto dimenziji svetlobe. Kot se kristali svetlikajo v temi, ko jih presvetli žarek sonca. Dotakne se srca. Se vanj naseli, če jo sprejme. In potem gre svojo pot naprej. Privre iz srca, se ovije kot rahla tančica okoli tvoje duše in jo obarva z barvo, ki ji je najljubša. Zapoje z melodijo, ki ji je lastna. Prede in se razpreda, širi svojo najnežnejšo, najfinejšo lahkoto, da poleti in se spet ugnezdi tja, kjer je ljubljena.