ponedeljek, 15. december 2008

Pa še nekaj malega o meni

Karkoli mislim - in mislim, da mislim, vendar nikoli ne veš, kako bo sprejeto, zato teh misli ne zaupaš kakor koli in kjerkoli, niti komurkoli. Poslušaš sebe? Ali se izmikaš s svojimi izgovori, za katere misliš, da so čista resnica. Saj v resnici tega ne misliš, veš, da ni tako, sam sebi lažeš. Je pomembno, kaj govoriš drugim? Je, ker se razkrivaš, ali v laži ali v resnici, to je pa vprašanje, ki si ga premalokrat zastaviš. Kaj je resnica v resnici? Kaj si ti v resnici? Ali resnica je? Saj ima pravzaprav vsak svojo. Že, a vendar univerzalna, preprosta, neobremenjena resnica je, to je zavest. Zavest je edina resnica. Zakaj torej laži? Misliš, da boš v življenju lažje prišel skozi. Ne, težje. Vsaka laž ti življenje naredi težje. Z mnogimi lažmi, ki jih vlečeš za seboj v življenje, postane popotna torba neznansko težka in nekega trenutka se zlomiš pod njeno težo. Se želiš zdraviti, a ne ozdraviti. Ker laži ne moreš zapustiti. Postanejo del tebe in počasi pozabiš, da so to laži. Postanejo resnice. Iluzija, ki jo živiš, ustvarja in obvladuje tvoje življenje. Do te mere, da to ni več tvoje ampak… niti ne veš več čigavo. In nisi več ti, skoraj te ni več. Delaš in misliš z glavo drugih, za druge in spet te ni. Kje si? Kje si? Prebudi se, Ida. Postani Ti. Ti, ki si resnica. Ti, ki si tvoja zavest. Ki je edina resnica. Sprejmi jo. Uporabi jo, zavej se, da si to ti. Jaz, ki sem. Ja, to sem.

Kaj pa domišljija? Je laž ali resnica? Kar izhaja iz globin človeka, iz srca nekje, ni laž. Tam je domišljija doma. Ima mnogo obrazov, nima meja. Kadarkoli jo lahko uporabiš, saj je vedno na razpolago. Le poklicati jo je potrebno znati, ji prisluhniti, kaj ti šepeta.

Vse, kar sem nekoč bila, nisem več. A vendarle, je tisto, kar sem nekoč dihala, doživljala, kar sem počela, imela rada in ne imela rada, vse to pripomoglo k temu, kar sem v tem trenutku.

Bila sem otrok, srečen otrok v generaciji, ki še ni poznala televizije, računalnika, telefona, pralnega stroja, hladilnika, sesalca in kar je še podobnih pridobitev moderne dobe. Poznali pa smo druženje na dvoriščih, ulicah, igrišču, po kleteh in podstrešjih, na prostranih planjavah, zaraščenih s pleveli, pravzaprav z najlepšimi rožami, cepetanje z bosimi nogami v toplih poletnih lužah, sankanje po hribčku na drugo stran ceste, čeprav mokri in prezebli.

Bilo je čarobno lepo.

Ni komentarjev:

Objavite komentar