METULJI DNEVA IN NOČI

METULJI DNEVA IN NOČI



1.

V zeleni mikavnosti praprotja, šelestečih listov brez in trepetavih trepetlike, trdo stoječih in vijugasto obrobljenih hrastovih listih, so prebivali v čisto običajnih hišah vasi Marabela plemeniti vitezi in vitezinje s svojimi majhnimi princi in princesami. Kot vsi prebivalci »civiliziranega« dela planeta so hodili v službe, šole, trgovine, knjižnice, restavracije in še kam drugam. Tako je vsako jutro vse vrvelo v vasi, ko so se odpravljali – očeti vitezi in mame vitezinje v mesto, kjer so bili direktorji in tajnice, manekenke in profesorji, računalničarji in konstruktorice, frizerji in inštruktorice, majhni princi in princese pa so odhajali v vrtce in šole ali pa na sprehode in potepe z dedki vitezi in babicami vitezinjami. Vas Marabela je ob prihodu sonca, ki je žarelo izza piramidastega hriba, oživela, in kmalu tudi ostala zapuščena do poznega popoldneva.



2.

Nekega čisto običajnega napol sončnega dopoldneva, ko so bili vsi prebivalci vasi Marabela zdoma, se je v njej pripetilo nekaj nenavadnega.
V deželo je prihajala pomlad in rože so se počasi prebujale. Odpirale so svoje barvne cvetne koške, zvončnice, cevčice in lističe proti soncu. Pozibavale so se v vetru in posojale drobce cvetnega prahu druga drugi. A nekaj je bilo to leto drugače. Cvetlice so pogrešale drobnih puhastih nožic in dolgih cevastih rilčkov metuljev. Ni jih bilo.
Mravljinec Muri, ki je bil vseveden, je omenil, da metulji še spijo na vrtu gradu, ki stoji na otoku daleč sredi morja. In da so vse metuljaste gosenice začarane v spanje, dokler jih kakšen srčen princ iz vasi Marabela ne odčara s svojim pogumom.
Temu pripovedovanju so prisluhnili plotovi okoli hiš v vasi. »Do takrat, ko se bodo metulji prebudili in zaplesali po zraku s svojo raznobarvno pisanostjo, jih bomo nadomeščali,« so sklenili. In so se začeli premikati; lesene late, palice in prečniki so se združevali in manjšali in polagoma so nastajala rumena in rjavkasta in sivorjavkasta in črnopegasta žametna krila metuljev. Vzdignila so se in se pozibavala nad hišami ter pristajala na peščenih stezicah med gredami z rožami. A metulji niso bili pravi. Imeli so le njihov izgled, ne pa tudi njihove mehkobe, nežnosti, galantnosti in umetnosti srkanja sladke medičine iz cvetličnih medovnikov.



3.

Ko so tajniki in računalničarke, prodajalci in učiteljice, mame in očetje, babice in dedki ter mali princi in princese prišli ta dan domov, so se nemalo začudili novi podobi vasi Marabela, saj so bile hiše brez ograj in vrtovi hiš so se združevali v en sam vrt. Bil je zares lep pogled na vse to in majhni princi in princese so bili nadvse zadovoljni s spremembo, saj se bodo odslej lahko prosto podili od hiše do hiše.



4.

Tako so nekega sobotnega popoldneva preganjali drug drugega v igrah »ravbarji in žandarji«, »zvezde metat« in šli so se skrivalnice. In ker ni bilo plotov, so imeli pri svojih igrah veliko več prostora. Tudi gozd s hrastovimi in bukovimi drevesi, brezami in bori ni bil daleč. Nad potočkom v gozdu, ki se je kotakljal preko žametastih, z mahom prekritih kamnov, so se dvigovale bele meglice. Od daleč so se meglice videle kot svetle ptice, ki so se pojavljale in se v naslednjem trenutku spet razblinile. In majhne princese in princi so bili radovedni. Igra jih je tako polagoma privedla do potočka sredi gozda. Razigrani otroci so utihnili in prisluhnili tihoti, ki so jo spremljali občutki čarobnosti. Po potočku je priplavala papirnata ladjica. »Vkrcajmo se,« je zaklical princ Miha in se zavihtel vanjo. Nihče mu ni sledil, kajti ostale majhne princese in princi so se ustrašili, ko so videli, da se je Miha pomanjšal in da ga je papirnata ladjica odnesla s tokom potoka.



5.

Miha je krmaril papirnato ladjo, kar pa ni bilo ravno enostavno, bilo je celo nemogoče, saj se je potoček kar naenkrat spremenil v široko reko, ki je premetavala ladjico in njega v njej prav toliko, kolikor je želela. Miha sprva ni opazil, da prijateljev ni bilo za njim, ko pa je to sprevidel, je bil že daleč od kraja, kjer je bil skočil v ladjico.
Tako je plul nekaj dni in noči. Ladjica je kar sama drsela po vodi in Miha je opazoval bregove reke, ki so bili zdaj porasli z gozdom, zdaj skalnati in ponekod peščeni.
Po petih dneh se je reka približala velikem morju. Ladjica, ki je bila narejena le iz papirja, se je pričela v vodi počasi topiti in se spreminjati v brezoblično maso mokrega papirja. Prišel je čas, ko jo je Miha moral zapustiti. Prepustil se je reki, plaval je pod gladino, srečeval je živo pisane ribe in rake, hobotnice in kače. Ko je tako že kakšen dan plaval pod vodo in se je reka že izlila v sinjo širjavo morja, se je spomnil, da pretaka svoj dih v vodo in da to pravzaprav ni nič nenavadnega. Plaval je s hitrostjo električnega skata, ki ga je srečal in se mu pridružil. Ta mu je povedal skrivnost, da je za sedmimi skalami sredi oceana grad in da ga v njem pričakujejo. Pokazal mu je smer, v kateri stoji grad in ga zapustil.



6.

Po nekaj urah je Miha potem, ko je srečno plaval mimo sedmih skal, prispel do gradu. Ta je bil okrogle oblike, na sredi je imel dvorišče z vrtom. Veliko oken se je bleščalo v grajskih zidovih, torej je imel tudi veliko soban.
»Miha, prišel si zato, da boš preživel tukaj čas tako, kot si najbolj želiš. In torej glej, kaj si boš izbiral! Le vstopi,« je zaslišal glas.
Miha je vstopil v prvo sobo. Ni bila kaj posebnega, kot pač sobe v gradovih. Stene so bile odete v tapete, postelja je bila iz zlata, tu je bila še izrezljana omara in miza ter tapecirani stoli. Miha je pričel prepevati in je pel dokler se ni naveličal.
Nato je odprl vrata v drugo sobo. V njej je plavala svetlo modra svetloba in vse – stene, tla, oprema, vse je bilo svetlo modro in puhasto. Miha se je spremenil v svetlo moder puh in je lebdel z drugimi peresci puha v ozračju sobe. Plesal je po glasbi, ki jo je prepeval v prejšnji sobi.
Ko se je naveličal tudi svetle modrine, je odprl vrata v naslednjo sobo. V njej je bilo hladno in temno modro. Miha je sedel na tla. Pod njim so se temno modra tla pričela spreminjati v zlata. Pozlata se je širila naprej, po vsem prostoru, in soba je zažarela. Miha je sredi nasprotne stene opazil zlato sonce. Vstopil je vanj in postal zlat žarek. Sijal je in se širil, plesal po sobi, dokler se ni naveličal in postal radoveden, kaj je v naslednji sobi.
Odprl je vrata v naslednjo sobo. V njej je bilo zelo zračno in celo prepihno in po zraku so se vrtinčile papirnate pikice vseh barv. Miha se je spremenil v pikico oranžne barve in je plesal z ostalimi na ritem in melodijo vetra. Ko je tako že nekaj časa plesal, je ugledal v steni sobe odprtino in pustil je, da ga je piš odnesel ven.
Ko je zapustil grajske zidove, se je spremenil v ptico in se je spreletaval pod nočnim nebom nad velikim, z lučmi ožarjenim mestom. Počutil se je svobodnega. Kot ptica. Pravzaprav je bil ptica.
Zajadral je nazaj proti gradu. Za njim se je na vzhodu bledilo nočno nebo. Jutro se je delalo. Spustil se je na vrt sredi grajskega dvorišča. Tam so spale v sanje začarane gosenice metuljev.
»O, zbudite se, zbudite, dan prihaja in pomlad je že v vasi, potrebujejo vas rože in princi in princese!«, je vpil princ – ptica Miha.
Gosenice pa so le stežka odpirale oči, saj so bile zavite v vatle in vatle koprene, ki jo je stražil cel polk mravljincev. Ti so panično mahali s sulicami z ostrimi konicami in pretili Mihi, da naj pusti njihove gosenice pri miru, ker so začarane. A Miha je vedel, da jih mora zbezati iz zapredkov, pa začaranost dol ali gor. In mravljinci so tudi vedeli, da kar Miha izbere, tudi uresniči, vedeli so, da bodo morali popustiti. Izgovorili so si le par metuljev, ki bo ostal na gradu in skrbel za potomstvo. Zapredki so se počasi pričeli osvobajati predenastih kopren in zapuščati svoje varno domovanje znotraj ovalnega udobja. Iz gosenic so se spremenili v metulje s prekrasnimi krili vseh barv.
Skupaj z Miho – ptico so poleteli proti vasi Marabela. Tam so jih pričakali mame in očetje, babice in dedki, princi in princese in rože, ki so stezale svoje koške, zvončnice, cevčice in lističe proti soncu.
Miha - ptica je postal spet Miha - princ. In kaj se je zgodilo z metulji – plotovi? Ostali so metulji in so letali le ponoči. Postali so pravi nočni metulji, kajti tisti, s pisanimi krili, so letali le čez dan, ponoči pa so spali.
Tako je tudi noč dobila svoje metulje in v toplih jasnih nočeh imajo svoja snidenja. Spominjajo se časov, ko še niso bili nočni metulji. Srečni so. Kot so srečni tudi majhni princi in princese in vsi prebivalci Marabele. Posebno mesto v vasi pa ima princ Miha, ki je s svojim pogumom osvobodil metulje začaranih sanj.